Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
Začasna spletna stran: https://www.proti-lovu-mesu.eu/
E-pošta: vlado.began@siol.net
Kdor uživa v ubijanju, je zrel za psihiatrijo!
Zavod za gozdove Slovenije
Območna enota Celje
3000 Celje
2.4.2023
Zadeva: Pripombe in predlogi k osnutku letnega načrta lovsko upravljavskega območja za IX. savinjsko – kozjansko lovsko upravljavsko območje za leti 2023 in 2024
Spoštovani!
V zvezi z omenjenim osnutkom dajemo naslednje predloge in pripombe, kot sledi.
1. Iz osnutka načrta ni razvidno, na katerih znanstvenih podlagah oz. študijah je pripravljen ta načrt oz. katere so znanstvene raziskave, ki v 21. stoletju še opravičujejo lov. Takšni posegi bi namreč morali temeljiti na znanstvenih študijah, ki bi morale dokazati, da lov v nobenem pogledu ne škodi naravi, živalim in družbi. In da se lahko z lovom dosega oz. ohranja naravno ravnovesje in preprečuje škoda, ki naj bi jo povzročila divjad. Zato bomo mi navedli nekaj primerov oz. študij, ki dokazujejo, da lov ni potreben in da je celo škodljiv. Gre za naslednje študije oz. raziskave:
1) Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofelj, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011, http://www.volkovi.si/en/arhiv/117-analiza-uinkovitosti-odstrela-volkov-za-zmanjevanje-kod) je razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanja varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov. Verjetno je podobno tudi pri drugih vrstah. Z odstrelom ne moreš preprečevati škod, ki naj bi jo povzročila divjad. Razen seveda če se ne pobije vse divjadi. Tudi iz obravnavanega osnutka je razvidno, da odstrel živali ne rešuje problem škod, saj se te kljub visokemu odstrelu, gledano v določenem času, ne zmanjšujejo. Zato odstrel ni učinkovit ukrep za zmanjševanje »škod« po divjadi, ne glede na to, ali se mi z lovom strinjamo ali ne. Seveda pa se mi z njim ne strinjamo.
Dolžnost preprečevanja škode nalaga lovska zakonodaja tako upravljavcu lovišča kot lastnikom zemljišč. Ti morajo kot dober gospodar narediti vse potrebno, da obvarujejo svoje premoženje pred nastankom škode pred živalmi oz. divjadjo. Lastniki morajo uporabljati in vzdrževati varovalna sredstva, ki jih je dolžan priskrbeti upravljavec lovišča. To izhaja iz obravnavanega osnutka. Dolžnost preprečevanja škode je torej na lastniku zemljišča in na lovski organizaciji. Če bi oba izpolnila svoje dolžnosti, do škod praktično ne more priti ali pa bi bila ta škoda neznatna.
Vse to pa dokazuje, da odstrel služi drugim ciljem, predvsem zadovoljevanju človekove sle po ubijanju in ne preprečevanju nastanka škode.
2) Naslednja raziskava govori o vplivu lova na živali in da lov povečuje število rojstev teh bitij, in sicer na primeru rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.
3) Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) pa so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006)
4) Še ena zanimiva ugotovitev o povezavi lova oz. povečanega lova na primeru ameriških medvedov. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje ali je temu res tako. V nadaljevanju navajamo primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom.
5) Pri vsem tem je treba navesti še besede raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla. Ta je dejal: »V Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov. Raziskave iz Afrike so prav tako pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Populacijo je uspelo zmanjšati le Izraelu, to so dosegli z zmanjšanjem dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov.« Tudi zgornje stališče priznanega raziskovalca Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla potrjuje, da lov povečuje razmnoževanje živali, ne glede na to, da v tem prispevku dr. Krofl govori samo o šakalih. Kajti jasno je, da vsaka vrsta reagira na enak način, če je napadena s strani človeka (zakaj bi bilo drugače, saj je vsaka vrsta za naravo enko pomembna in enakovredna). Bori se za svoj obstoj in zaradi tega poveča razmnoževanje, da se obvaruje pred »zlobnim človekom« in se tako ohrani. Seveda pod prej navedeno besedno zvezo ni mogoče zajeti vseh ljudi, temveč samo tiste, ki tako ali drugače podpirajo ubijanje živali. Vse to velja tako za vse prostoživeče živali.
6) Še nekaj izjav v zvezi z lovom:
– Zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji je dejal, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije.
– Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.«
– Biolog graške univerze Karl-Franzens Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.«
– Italijanski zoolog prof. Carlo Consiglio je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« opremljeni s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov.
Čeprav se gornje študije dotikajo medvedov, šakalov in jelenov, veljajo zaključki tudi za druge vrste živali, saj za vse veljajo enake naravne zakonitosti. Zato je jasno je, da lov negativno vpliva na živali, saj povečuje število živali. Živalska vrsta se na ta način brani pred izumrtjem, saj lov občuti kot sredstvo za uničenje vrste. Na ta način se v principu doseže ravno nasprotno od tistega, kar se trdi: da je lov potreben za ohranjanje naravnega ravnovesja.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru živali toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima.
Lov je poleg intenzivnega kmetijstva največji sovražnik biotske raznovrstnosti. In splošno znano je, da se biotska raznovrstnost zelo hitro zmanjšuje. Lov je logika cerkvenega antropocentrizma, ki že tisočletja človeka postavlja nad naravo in živali ter ju ves čas bolj ali manj uničuje. Posledice pa so vedno bolj vidne in se vračajo nazaj k človeku v obliki raznih »naravnih« nesreč in podnebnih sprememb. Že hrup strelov iz lovskih pušk, množični pogromi živali, emisije toplogrednih plinov zaradi prisotnosti lovcev v gozdovih (prihod z vozili …), svinec in plastika kot odpadek po lovu, svinčene šibre v pticah in drugih živalih … je zelo škodljivo za živali in naravo. Človek je kaznovan, če vznemirja živali v določenih predelih, če pa jih lovec pobija, pa je ta za to dejanje celo nagrajen s trofejo. Velika dvoličnost države.
Lov uničuje živalske skupnosti, destabilizira naravno ravnovesje, nevrotizira prostoživeče živali in jih sili v vrstni netipično vedenje (npr. nočna aktivnost zaradi velikega lovskega pritiska, nenaravna koncentracija živali na mestih hranjenja). Lov živalim povzroča velik stres in namerno zanemarja njihove najosnovnejše potrebe. Poleg tega je dejstvo, da lov nima takšnega ekološkega pomena, kot mu ga lovci večkrat pripisujejo. Stanje na območjih, kjer se dolgoročno ne izvaja lov, kaže, da prepoved lova nima le pozitivnih posledic za naravo in prostoživeče živali, ampak tudi ljudem olajša pridobivanje pozitivnega odnosa do okolja.
Vse zgoraj navedeno kaže na to, da je lov škodljiv za živali in naravo.
2. V osnutku letnega načrta ni bilo najti števila živali posameznih vrst. Torej se ne ve, koliko je divjadi na območju, ki ga pokriva tangirana območna enota. Kljub temu pa se dovoljuje odstrel živali. To pa je po našem mnenju v nasprotju z Zakonom o ohranjanju narave in sicer 14. členom. Ta namreč govori o tem, da je zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena, prepovedano. Torej je vedno potrebno vedeti, koliko je število pripadnikov neke živalske vrste, da se lahko presodi, kakšen vpliv bo imel odstrel na vrsto: ali jo bo ogrozil ali ne. Iz dejstva, da se planirani odstrel vedno ne realizira, je tudi jasno razvidno, da so nekatere vrste že ogrožene. Tudi mnogi lovci pravijo, da je divjadi manj kot se uradno prikazuje. Za lov velja tudi Zakon o ohranjanju narave in zato pomeni dejstvo, da država ne pozna številčnosti oz. vsaj ocene številčnosti lovnih živalskih vrst, ob dopuščanju lova, stanje, ki je v nasprotju z zakonom. Pri nekaterih vrstah divjadi, kar je razvidno iz osnutka, je mogoč neomejen odstrel, kar pomeni, da je lahko vrsta popolnoma uničena. Vse to pa je hud poseg v biotsko raznovrstnost in naravno ravnovesje, ki ju varujeta 2. in 3. člen Zakona o ohranjanju narave.
3. Zakon o ohranjanju narave definira pojem naravnega ravnovesja. To je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati. V osnutku načrta o tem ni dosti govora, vendar pa je to zelo pomembno, kajti lov se naj bi izvajal zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja. V osnutku ni nobenih resnih dokazov, da je naravno ravnovesje porušeno in da bi bilo potrebno, da ga lovci vzpostavijo. Iz osnutka sicer izhaja, da naj bi bilo odškodnin zaradi škode na lovnih površinah in nelovnih površinah nekaj 10.000 evrov, kar naj bi bil nekakšen dokaz, da je bilo v letu 2022 ravnovesje porušeno. Takšna škoda je zanemarljiva, njen pomeni je bolj ali manj ničen. Gre za vrednost dveh osebnih avtomobilov višjega srednjega razreda. Ta škoda ne more kazati na to, da je ravnovesje porušeno, kajti gre za bagatelno vsoto. Pri mnogih vrstah divjadi pa ni bilo zaznati nobene škode in je zato izjemno čudno, da je dovoljen odstrel. Več tisoč živali bo umorjenih, ker je bilo za škodo, povzročeno s strani živali za bagatelno cifro nekaj 10.000 evrov in objedenih nekaj dreves. Objedenost dreves pa je v gozdu nekaj povsem normalnega. Nerazumljivo.
Sicer pa v osnutku načrta ni najti nobenih dokazov, da bi bilo naravno neravnovesje porušeno na obravnavanem območju in če tega ni, lov sploh ni mogoč. V nasprotnem primeru je to v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, ki dovoljuje usmrtitev živali zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja. Če to obstaja, lova ni. Tudi povzročanje občutne škode, ki je po omenjenem zakonu tudi razlog za lov oz. usmrtitev, če ni drugih možnosti, tukaj ne pride v poštev. Kot že navedeno, gre za bagatelno in ne občutno škodo, razen tega pa je to škodo mogoče v glavnem preprečiti. Zato je odstrel, ki je planiran v okviru obravnavanega osnutka nezakonit, saj je v nasprotju s 5. alinejo 26. člena ZZZiv – ta namreč dovoljuje lov, če je potreben zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja.
4. Po 3. členu Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. V tem okviru je pomembno tudi načelo sorazmernosti, po katerem je potrebno zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. To načelo obstaja tudi v pravu zaščite živali, saj je npr. po 26. členu ZZZiv dovoljeno usmrtiti žival, ki povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. Interes živali do življenja ima v tem primeru prednost pred interesom človeka do npr. užitka pri ubijanju, ki bi ga imel tisti, ki bi žival, ki povzroča občutno škodo, usmrtil samo zaradi užitka do ubijanja. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz sodbe U 1804/2001. V tej sodbi je sodišče jasno zapisalo, da to načelo izhaja iz 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 8. alineje 26. člena ZZZiv (usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Podobno je bilo navedeno tudi v zadevi U 1994/2000 z dne 23.4.2003.
Iz obravnavanega osnutka je razvidno, da je divjad v letu 2022 povzročila za približno 36.000 evrov škode na lovnih in nelovnih površinah in da je planiran odvzem živali nekaj tisoč (največ od tega odpade na odstrel), pri vrstah navadni polh, rakunasti pes in nutrija pa je lov neomejen, kar velja tudi za divjega prašiča. Dejstvo je, da je škoda po divjadi zelo majhna in ne dosega standarda občutna, kar zahteva 26. člen ZZZiv. Po drugi strani pa je to škodo mogoče preprečiti na način, ki je naveden v samem osnutku. Ta je zelo enostaven in je naveden v gornjih točkah. Zato je odstrel, ki je planiran v okviru obravnavnega osnutka nezakonit, saj je v nasprotju z 8. alinejo 26. člena ZZZiv. Odstrel živali je vsekakor pretiran ukrep za preprečevanje škod v gozdovih in na poljih. Ne gre za sorazmeren ukrep, temveč za najhujši ukrep, saj se pomori zelo veliko število živali. Kljub tako veliko moriji pa so škode vsako leto. Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo.
5. Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni, …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Seveda velja to tudi za pse, pa tudi za »nevarne«, ki so to postali izključno zaradi ravnanj ljudi in ne zaradi svojih ravnanj. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je zaščita živali celo ustavna kategorija – zaščito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen). Poleg tega pa je živalim zakonsko priznan status čutečih bitij.
6. Obravnavni osnutek je v delu, ki odreja oz. omogoča odstrel živali, protiustaven, saj krši 5, 63 in 72. člen ustave in je za naravo in družbo škodljiv. Seveda je tudi neetičen. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zakaj se zlato pravilo ne uporablja tudi v gozdovih in na poljih? Ali si kakšen državni uradnik ali lovec želi biti pod lovskim pritiskom, ko ne bo vedel, ali bo preživel noč ali dan oz. bo to uspelo njegovim otrokom. Ali si kakšen lovec ali državni uradnik želi biti na mestu živali, ki jih lovski načrt obsoja na smrt? Ali si kdo želi biti na lovnem krmišču, tam dobiti strel v čelo in izdihniti v hudih mukah, kot se to dogaja živalim? Nato pa biti zabeležen v lovskih evidencah kot trofeja in nesmrten v lovski sobi kakšnega veljaka. V nadaljevanju še nekaj o tem.
7. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posamezno žival in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Lov ne ohranja naravnega bogastva, temveč ga uničuje, saj ubija živali in uničuje naravno ravnovesje.
8. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.
9. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v pri lovu dovoli oz. ukaže pobiti večje število živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje. Živali pri vsem tem zelo trpijo, mnoge ure in dneve preden umrejo in se rešijo muk. Če je spodbujanje k nasilju protiustavno, je seveda tudi samo nasilje protiustavno. Torej, sta protiustavna tako državni ukaz za odstrel živali, naslovljen na lovske družine kot sam odstrel živali, ki ga izvajajo lovci v okviru lovskih društev. Lov oz. osnutek je tudi v tem pogledu protiustaven.
10. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, tudi če to traja samo delček sekunde pred njeno kruto smrtjo. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Lov je nepotreben, kot je dokazano zgoraj, zato že po samem 4. členu ZZZiv pomeni mučenje živali. Zato je tudi osnutek načrta v delu, ki dovoljuje oz. ukazuje odstrel živali, v nasprotju z ZZZiv in ustavo.
11. Ob koncu še nekaj več besed o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po več desetletih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. To je tudi dokaz, da lov ni potreben in da ima narava v sebi vse mehanizme za reguliranje naravnega ravnovesja.
12. Na podlagi navedenega predlagamo, da se postopek sprejema letnega lovsko upravljavskega načrta za leti 2023 in 2024 ustavi, saj je v delu, ki dovoljuje oz. ukazuje odstrel oz. lov živali, nezakonit in neustaven.
13. Pozivamo vas, da nas v zakonitem roku obvestite o sprejetju oz. nesprejetju naših predlogov v smislu 86. člena Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanju z divjadjo.
Hvala in lep pozdrav!
Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
Zanjo Vlado Began
________________
Odgovor Zavoda za gozdove Slovenije, enota Celje
Šifra: 3410 – 10/2023-1
Datum: 06. 04. 2023
Zadeva: Odgovor na podane pripombe na Dvoletni lovsko upravljavski načrt za Savinjsko – Kozjansko lovsko upravljavsko območje za leti 2023 in 2024
Do javne predstavitve Dvoletnega lovsko upravljavskega načrta za Savinjsko-Kozjansko LUO (v nadaljevanju: DN) za leti 2023 in 2024, smo na ZGS, OE Celje prejeli pripombe Koalicije proti lovu, ribolovu, mesu in mleku, ki jo je pripravil Vlado Began.
V nadaljevanju navajamo odgovor na pripombe:
Predloge in pripombe Koalicije proti lovu, ribolovu, mesu in mleku, smo prejeli po e-pošti 3. 4. 2023. V prvi točki tega dokumenta se predlagatelj sprašuje, na podlagi katerih znanstvenih podlagah temelji DN, ki med drugim vsebinsko opredeljuje odvzem po posameznih vrstah divjadi. Takšni posegi bi po njihovem mnenju namreč morali temeljiti na znanstvenih študijah, ki bi morale dokazati, da lov v nobenem pogledu ne škodi naravi, živalim in družbi. Nadalje je navedeno več primerov vpliva lova na populacijske spremembe prostoživečih divjih živali v različnih državah.
Predlogi, pobude oz. zgoraj navedeno mnenje je v popolnosti upoštevano pri pripravi osnutka pričujočega DN. Ocena stanja, analiza dosedanjih ukrepov, cilji upravljanja in s tem povezane usmeritve namreč temeljijo na principu kontrolne metode, do sedaj izvedenih ukrepih v populacijah divjadi in njenem okolju. Temelj načrtovanja upravljanja z divjadjo predstavlja zagotavljanje trajnostnega ohranjana prostoživečih živalskih vrst, ki med drugim temelji na številnih domačih in tujih raziskavah ter projektih s predmetnih področij. Naj izpostavimo, da upravljanje do sedaj v nobenem primeru ni poslabšalo ali celo ogrozilo stanje posameznih populacij in njihovih življenjskih pogojev. Odvzem (odstrel) divjadi je opredeljen na osnovi celovitega ekosistemskega upravljavskega procesa, s katerim se poleg zagotavljanja ugodnega stanja divjadi upošteva tudi sobivanje s človekom in zagotavljanje družbene in naravovarstvene usklajenosti.
Na podlagi zgoraj navedenega ugotavljamo, da predlagani predlogi in pripombe ne posegajo v vsebine DN, zaradi česar ZGS ne more spreminjati določil pričujočega dokumenta.
Lep pozdrav!
Peter Terglav , univ. dipl. inž gozd.
Višji sodelavec I