Trpljenje rib

fishing, fisherman, blue sky1. Dokazano je, da živali čutijo bolečino, kar je dokazano tudi za ribe, ki občutijo še stres oz. strah. Ribe imajo namreč po vsem telesu receptorje, ki zaznavajo bolečino pa tudi kompleksne živčne sisteme in še zavest. Kot vse druge živali imajo tudi naraven nagon za preživetje, podobno kot človek. Različne vrste rib so prilagojene za odzivanje na različne dražljaje. Ribe so svoje sposobnosti izpopolnjevale več sto milijonov let, ljudje te sposobnosti šele spoznavajo. Raziskave so pokazale, da imajo različne ribe dolgoročni spomin, socialne vezi, starševstvo, naučene tradicije, uporabljajo orodja in celo medvrstno sodelujejo, kar je bilo ugotovljeno v številnih znanstvenih študijah. Zanimivo: Ko so šarenki v občutljive ustnice vbrizgali bolečo ocetno kislino ali čebelji strup, je prenehala jesti, se zibala naprej in nazaj po dnu akvarija in drgnila ustnice ob stene akvarija. Ribe, ki so jim vbrizgali neškodljivo fiziološko raztopino, se niso obnašale tako nenavadno.

2. V nadaljevanju nekaj o vsem tem.
2.1 V neki raziskavi Roslin Instituta Univerze v Edinburgu so odkrili, da imajo mavrične postrvi na glavi 58 receptorjev za bolečino. To pomeni, da se ta riba na 58 mestih odzove na najmanj en bolečinski dejavnik. Ribe torej čutijo bolečino, imajo pa zelo malo možnosti, da to bolečino izrazijo. Nekateri zaradi tega mislijo, da ribe ne čutijo bolečin. Znanstveniki poročajo, da je odziv rib na bolečine tudi stres in zibajoče gibanje, ki je podobno gibanju ob stresu pri sesalcih. Ribe doživljajo bolečino podobno kot sesalci. Ribe se naučijo izogibati bolečinam kot ostale živali, kar pomeni, da je to dejanje zapomnjeno dejanje, ki se spreminja glede na okoliščine.

2.2 Za ribe velja tudi to, da lahko trpijo zaradi strahu in slutnje pred fizično bolečino. Ribe so zakrulile, ko so dobile elektrošok, je bilo ugotovljeno v neki raziskavi, kasneje pa so začele kruliti takoj, ko so zagledale elektrodo, torej so slutile trpljenje. Dr. Pereira z Univerze v Oxfordu pravi, da so ribe zelo sposobne učenja in pomnjenja in posedujejo mnogo spretnosti, ki bi marsikoga presenetile. Ribe čutijo bolečine podobno kot psi, muce in druge živali, saj imajo tudi živčne prenašalce, kot so endorfini za lajšanje trpljenja. Ti obstajajo seveda samo zato, da lajšajo bolečine. Bolečinski sistem pri ribah je, gledano anatomsko, psihološko in biološko enak kot pri pticah in drugih živalih. Študenti biologije vedo, da imajo ribe živce in možgane, ki zaznavajo bolečine. Tudi kozice in jastogi čutijo bolečine. Ribe in seveda tudi drugi organizmi so torej čuteča živa bitja, kot je to človek.

2.3 Dr. Hopkins iz Alabame pravi, da je bolečina, ki jo občuti riba na trnku, kot »vrtanje pri zobozdravniku v nezaščitena območja brez anestetika. Škotski raziskovalci so dokazali, da trnek povzroči ribam bolečino, ki je primerljiva z bolečino pri poškodbi očesa pri sesalcih. Dr. Michael Fox pravi, da bi moralo biti obnašanje rib dokaz za njihovo trpljenje, saj se borijo in si prizadevajo uiti, ko jih lovijo na trnek ali mrežo, s čimer jasno kažejo, da imajo voljo do preživetja.

2.4 Spodaj navedene študije kažejo na to, da je skupina znanstvenikov v ribah, ki so jih opazovali, dejansko prepoznala človeški koncept »občutenja bolečine«.

Raziskava: Biologi so v ribe v eni skupini vbrizgali fiziološko raztopino, v drugi pa morfij. Obe skupini rib so nato izpostavili boleče visokim temperaturam. Janicke Nordgreen (ena izmed avtorjev raziskave) pravi: »Ribe, ki so jim vbrizgali fiziološko raztopino, so se vedle defenzivno in izražale tesnobo, strah in nezaupljivost, ribe, ki so jim vbrizgali morfij, pa ne.« Joseph Garner, drugi izmed avtorjev, je dodal: »Eksperiment kaže na to, da ribe na boleče dražljaje ne reagirajo zgolj refleksno, temveč se njihovo vedenje spremeni tudi po dogodku.« Rezultat: Zlate ribice so kazale »znake strahu in se poskušale izogibati«, ko so jih izpostavili visokim temperaturam, potem pa vrnili v njihov običajni akvarij.
Raziskava: Opazovanje rib po vbrizganju čebeljega strupa in ocetne kisline v njihove ustnice. Ena skupina rib je potem dobila še injekcijo morfija, druga skupina pa injekcijo fiziološke raztopine. Ribe, ki so dobile morfij, so kazale znake zmanjšanega nelagodja. (Univerza v Edinburghu & Roslin Institute)
Rezultat: Po tem, ko so bile v ustnice rib vbrizgane kemikalije, za katere je znano, da povzročajo bolečino, so ribe pospešeno dihale, izogibale so se trdi hrani (briketom), pozibavale so se in ustnice drgnile ob prod in stene akvarija.
Raziskava: Po večkratnem šoku z elektrodami so ribe zastokale že ob samem pogledu na elektrodo. To kaže na njihovo sposobnost, da si zapomnijo negativne izkušnje. Emocije pri spominskih sposobnostih živali igrajo ključno vlogo. (Raziskovalec William Tavolga) Rezultat: Ribe so zastokale ob šoku z elektrodami in kazale so znake spomina na travmatični dogodek.

Dodatno:
– Raziskovalci so dognali, da imajo postrvi izredne spominske sposobnosti. Še mesece po prvotni izkušnji si zapomnijo, kako se izogniti ribiški mreži.
– Krapi, ujeti s trnkom in nato izpuščeni, spremenijo svoje navade prehranjevanja in gnezdenja. Nekatera poročila kažejo, da se krapi po prvotni izkušnji trnkom izogibajo.
– Ribe v akvarijih (tako velikih kot majhnih) demonstrirajo »ujetniško vedenje«, ki kaže na negativne čustvene afekte, ki jih povzroča ujetništvo. Ti vključujejo nenormalno hranjenje, iskanje zavetja, mirovanje na dnu in stanje na glavi ali repu. To in drugo repetitivno vedenje, ki so ga opazili, so znaki čustvenega stresa in nevroloških motenj.

Nekaj citatov znanstvenikov glede trpljenja rib:
– Kar se tiče bolečine, ribe trenutno predstavljajo največji vir zmot in nedoslednosti. Ljudje se hitro razburijo, če kdo grdo ravna z delfini, ker so sesalci, ali pa s konji in psi. Istočasno pa se odvijajo ribiška tekmovanja, kjer na tisoče ljudi s trnki prebada ribe in jih pusti, da se zadušijo na rečnem bregu, kar je precej neprijetna in klavrna smrt. (Dr. Bill Runciman, profesor anestezije in intenzivne nege, Univerza v Adelaidi)
– Ribe niso zgolj roboti z refleksi, temveč živali, sposobne občutenja bolečine in strahu, njihovo vedenje je pogojeno z izkušnjami, pričakovanji in motivacijo na način, primerljiv z višje razvitimi živalmi, vključno s človekom. (Dr. R. Buwalda, Inštitut za primerjalno psihologijo, Utrecht)
– Četudi ribe ne kričijo (tako, da bi jih slišali ljudje), ko so v bolečinah in v stiski, je njihovo vedenje, kadar se ulovijo na trnek ali v mrežo, zadosten dokaz, da trpijo. Borijo se, poskušajo pobegniti in s tem dokazujejo voljo do preživetja. (Dr. Michael Fox, D.V.M., PhD)
– Znanstvena literatura je jasna. Bolečinski sistem pri ribah je anatomsko, fiziološko in biološko praktično enak tistemu pri ptičih in sesalcih. Dr. Donald Broom, znanstveni svetovalec britanske vlade
– … kako zlahka ljudje svoja čustva in želje projiciramo na nekatere živali, na druge pa ne, je samo po sebi razlog za skrb. Le malo ljudi resnično sočustvuje z ribami, čeprav ima mnogo rib dolgo življenjsko dobo, kompleksen živčni sistem in so sposobne učenja zapletenih nalog. (Dr. Patrick Bateson, profesor etologije, Univerza v Cambridgeu)
2.5 Ena od zanimivih študij, ki jo je izvedla Univerza v Liverpoolu, je spremljala zebrice (zebrafish). Te so lahko izbirale med dvema akvarijema, enim pustim in drugim, obogatenim s pogledom na druge ribe in listje. Zebrice so seveda izbrale bogatejši akvarij. Nekaterim ribam so nato vbrizgali kislino, medtem ko so pust akvarij napolnili z zdravili proti bolečinam. Ribe, ki jim je bila vbrizgana kislina, so se preselile v rezervoar s protibolečinskimi sredstvi.

2.6 Ribe se obnašajo tudi na načine, ki kažejo, da zavestno občutijo bolečino. V eni od raziskav so raziskovalci v akvarije z mavričnimi postrvmi spustili skupke svetlo obarvanih kock Lego. Postrvi se običajno izogibajo neznanih predmetov, ki se nenadoma znajdejo v njihovem okolju, če so nevarni. Ko pa so znanstveniki mavričnim postrvim dali bolečo injekcijo ocetne kisline, so te veliko redkeje pokazale obrambno vedenje, domnevno zato, ker jih je odvrnilo njihovo lastno trpljenje. Nasprotno pa so ribe, ki so jim vbrizgali tako kislino kot morfij, ohranile običajno previdnost. Kot vsi analgetiki tudi morfin omili doživljanje bolečine, vendar ne odstrani samega vira bolečine, kar kaže na to, da je vedenje rib odražalo njihovo duševno stanje in ne zgolj fiziologijo. Če so se ribe refleksno odzvale na prisotnost jedke kisline in niso zavestno občutile bolečine, potem morfin ne bi smel imeti vpliva.

2.7 Prof. dr. Vlasta Jenčič, dr. vet. med., iz Inštituta za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani pravi, da imajo ribe nociceptorje za zaznavanje bolečine, obstajajo preproste povezave do preprostih možganov in imajo celo lastne snovi, ki omilijo bolečino. Raziskave so potrdile, da ima bolečina fiziološke in vedenjske posledice. Pomembno dejstvo je tudi, da se ribe znajo in naučijo izogibati bolečinskim dražljajem. Prof. dr. Vlasta Jenčič še pravi, da ribe občutijo tudi strah in stres.

2.8 Dejstvo je, da ribe občutijo bolečino, strah in stres ter tako trpijo.

3. »Iz vode sem jo vlekel le pet minut ….«, je dejal ribič Davorin Meršak, ko je ujel ščuko velikanko, dolgo 1,28 metra in težko 18,45 kg (Delo, 30.10.2008). »Po kakšnih desetih minutah borbe je bil lepotec na suhem,« je bilo zapisano v Slovenskih novicah dne 19.9.2008 v zvezi z ulovom kapitalnega amurja, ki je bil dolg 108 cm in je tehtal 14,1 kg. Obe ribi sta se dolgo borili za svoje življenje, vendar nista uspeli. 5 oz. 10 minut je lahko neskončno dolgo, če se živo bitje bori za svoje življenje. Ta čas sta ribi hudo trpeli, saj jima je bila povzročena hujša bolečina in dalj časa trajajoče trpljenje. Hudo sta tudi trpeli, ko sta na kopnem počasi umirali zaradi zadušitve, v kolikor nista bili prej na silo pokončani. Ti dve usodi sta kruti, vendar pa sta še bolj kruti usodi rib, ki sta se borili kar dobrih 30 minut za svoje življenje. V časopisu Delo (11.9.2007) je bila objavljena kratka novica, da sta dva ribiča lovila soma velikana (211 cm dolžine in teže 61 kg) dobre pol ure. V časniku Večer (22.9.2007) pa je bilo zapisano, da sta morala ribiča skočiti celo v vodo, da sta potegnila na kopno soma velikana (250 cm dolžine), boj pa je trajal več kot pol ure. Smrtni boj obeh rib je trajal neskončno dolgo, ribi sta hude bolečine čutili ves ta čas. In še en dogodek. V soboto 9. avgusta 2007 se je na Šmartinskem jezeru odvila tradicionalna celodnevna tekma v lovu plenilk za pokal trgovine Lovec. Največ ribiške sreče je imel tokrat Samo Novak iz Bleda. 1 uro pred koncem tekmovanja mu je v temi prijel velik som (52 kg, 215 cm). Borba z ribo je trajala okoli 20 minut, nato pa je soma s pomočjo še dveh ribičev spravil v čoln. Omenjeni primeri dokazujejo dolgotrajnost trpljenja teh živali. In seveda veliko krutost ljudi do živali. Koliko je takih krutosti in surovosti v Sloveniji? Praktično brez števila.

4. Kako dolgo še bo obstajal ribolov? Al ni že čas, da se odpravi ta kruta in surova dejavnost?
______
Viri (stanje 28.7.2023):
1. https://animalequality.org/news/animal-equality-demands-kroger-drop-simmons-farm-raised-catfish/ (21.11.2021).
2. http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2012/05/ali-ribe-cutijo-bolecino.html (21.11.2021).
3. https://sentientmedia.org/do-fish-feel-pain/ (21.11.2021).
4. https://www.smithsonianmag.com/science-nature/fish-feel-pain-180967764/ (21.11.2021).
5. Ribič 1-2, 2014.
6. Ribič 3, 2014.
7. https://sentientmedia.org/do-fish-feel-pain/ (21.11.2021).
8. https://www.smithsonianmag.com/science-nature/fish-feel-pain-180967764/ (28.7.2023)