1. Ribe so vretenčarji in zato zanje velja Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Zato ima človek do njih v smislu Zakona o zaščiti živali odgovornost za njihovo zaščito, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Tudi ribe so čuteča živa bitja, kot druge živali.
2. Ustava v 4. odst. 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Poleg že omenjenega ZZZiv morajo varstvo živali pred mučenjem urejati tudi drugi zakoni, če obravnavajo problematiko živali in so živali del odnosa človek žival, pri čemer gre tudi za uporabo živali za človekove interese. Tako to velja tudi za Zakon o sladkovodnem ribištvu (ZSRib) in Zakon o morskem ribištvu (ZMR-2), saj se dotikata odnosa ljudi do rib, kjer so ribe, glede na sedanje stanje, del interesne sfere človeka.
3. Nerazumljivo je, da mnogi ljudje morijo živa bitja iz športnih oz. kratkočasnih nagibov. Ali ni ta ribolov izraz najglobljih negativnih čustev, mogoče celo sadizem, ko nekdo uživa ob trpljenju drugih živih bitij. Kako klavrno je pogledati časopise, kjer se bohoti kakšen ribič z veliko ribo, ki jo je privlekel na kopno po hudem boju, po boju, kjer se je riba borila za svoje življenje, ribič pa za svojo trofejo. Neskončne minute je trajal boj ribe za življenje, neskončne minute je trajal smrtni boj nedolžnega živega bitja, neskončne minute je trajalo nepredstavljivo trpljenje zaradi človekove sle po ubijanju ali mučenju. Kako neetična so ribiška tekmovanja, kjer ribiči na očeh javnosti povzročajo živim bitjem grozljive bolečine in s tem trpljenje in samo za to, da dobijo neko nagrado. Če ne bo več ribolova, kdo bi bil prizadet? Ribiči? Ali bi bile prizadete ustavne pravice kogarkoli? Ne, ker povzročanje stresa, strahu, bolečin in trpljenja niso pravno oz. ustavno varovane lastnosti in tudi ne morejo biti del svobodne volje, katere pomembna lastnost je tudi načelo nikomur škodovati v smislu pravne države iz 2. člena ustave. Ribolov za družbo ne more imeti koristnih posledic, kajti koristna je lahko samo tista posledica, ki je koristna za vse dele družbe oz. vsaj za večino. Namerno mučenje ali jemanje življenja zaradi egoističnih namenov ne more imeti pozitivnih oz. koristnih posledic, kajti mučenje in ubijanje je uničevanje in ne ohranjanje. Ker je država po 5. členu ustave dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva, ribe in drugi morski organizmi pa so del tega bogastva, ribolov pa je uničevanje in ne ohranjanje, je jasno, da bi država morala prepovedati oz. odpraviti ribolov. Kar seješ, to žanješ, velja tudi pri ribolovu.
4. Ali je ribolov nujen in ali je sploh potreben? Ribe so namreč dejavnik tveganja za marsikatero bolezen in tudi s prehransko-fiziološkega stališča nepotrebno živilo, saj lahko človek dobi vse, kar potrebuje za življenje, iz rastlinske hrane. Še več. Dokazano je, da so ribe rizični faktor za mnoge bolezni oz. za zdravje ljudi. Vsebujejo namreč t.i. zli holesterin, ki povzroča tveganje za arteriosklerozo in srčni infarkt. Prav tako omega 3-maščobne kisline, ki so v ribah, če se uživajo v prekomernih količinah, zvišujejo tveganje nastanka metastaznih tvorb pri obolelih zaradi tumorjev. Zdravniki Univerze v Norwichu dokazujejo, da lahko uživanje rib celo hitreje vodi v smrt. Znanstveniki so preiskali 3114 oseb s predhodnimi poškodbami srca, ki so v velikih količinah uživali omega 3 maščobne kisline in namesto, da bi ozdraveli, so povečano umirali za infarktom. Eskimi so znani kot največji uživalci rib – tudi v svetovnem merilu imajo najvišjo stopnjo osteoporoze. Uživanje rib vodi tudi v zakisanost telesa, kar ustvarja podlago za nastanek raznih bolezni. Mnoge ribe vsebujejo tudi veliko strupov iz okolja, pa tudi živega srebra kot tudi dioksina. Ta zadnji je eden izmed najmočnejših povzročiteljev raka. Slabi imunski sistem, privede pa lahko do poškodb jeter in centralnega živčnega sistema. Po 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje; nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. Če mora vsakdo skrbeti za svoje zdravje, bi moral uživati samo zdrava oz. neškodljiva živila. Če so ribe rizični faktor za določene bolezni, ali je uživanje rib v skladu z 2. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju? Tudi to postavlja ribolov še na drug način v polje »teme«. Zato nobena oblika ribolova za prehrano v resnici ni potrebna. To velja tudi za športni in prostočasni ribolov, saj tudi ta za življenje ljudi nista potreben. Vsak ribič lahko goji kateri drugi nenasilen šport, če želi biti športno dejaven, pravtako se lahko ukvarja s kakšno drugo prostočasno dejavnostjo. Enako velja za ribiška tekmovanja. Ribolov torej ni nujen niti ni potreben, kar velja tudi za ribiška tekmovanja in ribolov v komercialnih ribnikih.
5. Četrti odst. 72. člena Ustave RS določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz te ustavne določbe jasno izhaja, da mučenje živali ni dovoljeno, saj sicer ne bi bilo potrebno, da bi zakon urejal varstvo pred mučenjem. Seveda to velja tudi za ribe, saj so živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje oz. mučiti povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje oz. namenoma povzročati telesne bolečine. To je definicija, ki je vsebina ustavnega pojma mučenje in če je zakonska definicija za ribe oz. živali zanje slabša, je protiustavna. Pri vsakem namernem uboju ribe pride do mučenja, saj ta neizmerno trpi oz. je poškodovana, če umor ribe ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Seveda vse to velja tudi za sistem ujemi in spusti. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. In ribolov prinaša nepotrebne smrti rib in nepotrebne poškodbe in trpljenje oz. mučenje v sistemu ujemi in spusti. Zato je v nasprotju s 4. členom Zakona o zaščiti živali.
6. V 5. členu Ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Ribe so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem, torej ribolovom, pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč uničuje in zaradi tega zmanjšuje. Seveda velja to za vsako posamezno živali in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Naloga vseh državnih organov je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato ribolov ne more biti dovoljen, kajti ribolov število rib zmanjšuje in tako uničuje naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Zato je ribolov v nasprotju tudi s 5. členom Ustave.
7. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država prek ribolova dopušča namerno pobijanje rib, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi dejanji, kot npr. pobijanje živih bitij. Ubijanje in mučenje rib ovira kulturni razvoj Slovenije, saj ubijanje živih bitij ne more spadati v kulturo, vanjo spadajo pozitivne vrednote ne pa ubijanje, ki ne more biti vrednota. Vsak vnos pobijanja živih bitij v družbo ovira tudi skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je zdaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je ribolov v nasprotju z 5. členom Ustave glede zaveze države, da ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.
8. V 63. členu Ustave je med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država z ribolovom dovoljuje pobijanje živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje in mučenje rib nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Ribolov je tudi v tem pogledu protiustaven in v nasprotju s 63. členom Ustave. Če je prepovedano oz. protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni, je jasno, da to še toliko bolj velja za samo nasilje kot takšno, ki ga vsebuje ribolov.
9. Načelo »nikomur škodovati« je eno izmed bistvenih principov pravne države iz 2. člena Ustave in v nasprotju z omenjenim načelom je ribolov, ki dokazano škoduje čutečim živim bitjem in naravi, saj so ribe del narave oz. so del naravnega bogastva. Zato je ribolov v nasprotju tudi z 2. členom Ustave. Tudi morala je del načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ker je del morale tudi spoštovanje življenja in ker ribolov ne spoštuje življenja, je tudi nemoralen in tako protiustaven.
10. Zaščita živali v smislu zaščite življenja, zdravja in dobrobiti živali, tako tudi rib, se lahko uporabi kot upravičljiv razlog za omejitev druge ustavne pravice. Jasno je, da podjetništvo (74. člen Ustave) ali druge oblike komercialne oz. pridobitne dejavnosti, npr. ribiške družine, ki bi se ukvarjale z ribolovom, ne morejo imeti prednosti pred življenjem, zdravjem in dobrobitjo rib. Ti subjekti lahko podjetništvo oz. pridobitno dejavnost realizirajo na druge načine, ki jih je zelo mnogo in ne prinašajo smrti ali trpljenja rib. Dobiček, zabava, šport, prostočasna dejavnost … ne morejo imeti prednosti pred življenjem in dobrobitjo oz. zdravjem čutečih živih bitij, torej rib.