Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
https://www.proti-lovu-mesu.eu/ (začasna spletna stran)
Platon: pravična država sloni na uživanju sadežev, krivična na mesojedstvu!
9.1.2023
Državni zbor RS
Ljubljana
ZADEVA: pisni prispevek za Posvet za izboljšanje področja varstva in zaščite živali – Za boljšo prihodnost živali
ZVEZA: posvet dne 16.1.2023 v Državnem zboru Republike Slovenije
Živali v slovenski ustavi
Slovenska ustava v nekaj določbah posredno ali neposredno govori o živalih. Zadnji odstavek 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Ustava torej ne dovoljuje mučenja živali, saj sicer ne bilo zapisano, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Seveda je subjekt zaščite pred mučenjem vsaka posamezna žival in ne vrsta kot takšna. Kajti če se ščiti vsaka posamezna žival, se ščiti tudi vrsta, kar pa ne velja obratno. Kot mučenje se lahko opredeli tudi vsaka nepotrebna smrt živali. Katera smrt živali pa je v današnjem času sploh potrebna? Samo ena in to je tista, ki je v »korist« živali. Torej žival bi se lahko usmrtila samo v primeru, če je tako bolna ali poškodovana, da ji ni mogoče dobro pomagati in je smrt odrešitev za to žival. Vse ostale usmrtitev ali umori živali so nepotrebne, ker lahko človek vse, kar pridobi s smrtjo živali (hrana, oblačila …) dobi iz drugih virov. Podobno velja tudi za klasično mučenje, katere posledica ni smrt, temveč samo trpljenje živali. Namesto mleka in jajc ter izdelkov iz njih je cela kopica boljših izdelkov, predvsem pa bistveno bolj moralnih. Tudi poskusi na živalih niso potrebni, saj rezultatov le-teh ni mogoče prenesti na človeka, kar je seveda že kar nekaj časa znano vsem, ki odločajo o tem. Poleg tega pa obstajajo mnoge alternativne metode.
Življenja živali pa ščitijo še druge ustavne določbe. Po 5. členu je država dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Ubijanje živali ni ohranjanje, temveč uničevanje naravnega bogastva, kajti vse živali so del naravnega bogastva. Država mora po istem ustavnem določilu ustvarjati možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Jasno je, da tega ni mogoče doseči z ubijanjem in mučenjem živali.
Pomemben je tudi 63. člen ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno že vsakršno spodbujanje k nasilju, je jasno, da je tudi samo nasilje protiustavno, saj je to hujša kršitev vrednot kot pa samo spodbujanje. Ubijanje in mučenje živali pa sta vsekakor nasilje, ki spadata pod pojem vsakršno, ne glede na to, da je 63. člen uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Kako lahko v Sloveniji zakonito obstajajo lovska in ribiška društva, ki so izraz nasilja, ni jasno.
Živali spadajo tudi v pojem naravna znamenitost in naravno dediščino v smislu 73. člena ustave in jih je treba zato varovati, kajti mrtve živali vsekakor niso znamenitost ali dediščina. Tudi dejstvo, da je država dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje v smislu 72. člena ustave varuje življenje živali, saj zdravega življenjskega okolja ni brez zdravih živali in s pobijanjem živali, tako prostoživečih kot domačih.
Vsaj zgoraj omenjena ustavna določila so tista, ki varujejo življenje živali, in to vseh, in ne samo enih, tistih po izbiri nekaterih ljudi. Tistih, ki imajo moč in družbeno pozicijo, da lahko odločajo, katera žival bo živela in katera ne. Tako bi bilo mogoče zaključiti, da slovenska ustava varuje življenje živali v absolutnem smislu, kar pomeni, da je tudi življenje živali »sveto« in ga dovoljeno uničiti. Razen v enem primeru, ki je že bil omenjen: torej če je to v korist živali.
Živali in zakonodaja
Čeprav ustava ne dovoljuje mučenja živali in ščiti življenje živali, pa je na zakonski in podzakonski ravni drugače. Čeprav bi zakon o zaščiti živali (ZZZiv) moral glede na ustavne določbe zaščititi živali pred mučenjem, je ravno ta zakon tisti, ki v mnogih primerih dovoljuje mučenje živali. Čeprav zakon izhaja iz zaščite življenja, zdravja in dobrobiti živali, pa vsebuje cel kup členov, ki so proti temu. Tako dovoljuje več kot 20 situacij, v katerih je dovoljeno usmrtiti živali. Zakol živali za prehrano, lov, ribolov in druge oblike ubijanja živali ali pa mučenja živali so skrajno nemoralni, saj kršijo moralna načela Ne ubijaj, Ne muči in podobno. V določenih primerih omogoča tudi poskuse na živalih, kar je tudi mučenje živali. Omogoča razne komercialne prevoze živali, ki hudo kršijo načelo dobrobiti oz. dobrega počutja in v mnogih primerih tudi zdravje oz. življenje živali. Takšen zakon je ne samo globoko nemoralen, temveč tudi protiustaven, saj je proti ustavnim določbam, ki ščitijo živali, še posebej pa proti 4. odstavku 72. člena.
Tudi na podzakonski ravni je mnogo določb raznih predpisov, ki so proti omenjenemu ustavnemu določilu. Takšna zakonska ureditev zaščite živali pred mučenjem pa seveda ni samo v škodo živali, temveč tudi ljudi. Spomniti se je treba samo množične živinoreje, ki je sicer v skladu z zakonodajo, seveda pa je v nasprotju z ustavo. In to ne samo z že omenjenimi ustavnimi določili, temveč tudi 74. členom ustave, po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Ali je lahko uničevanje narave in podnebja, kar povzroča živinoreja, javna korist? Jasno je, da ne. Ali je lahko trpljenje živali v javno korist? Jasno, da ne.
Življenje prostoživečih živali pa ščiti tudi zakon o ohranjanju narave v svojih uvodnih določbah, predvsem preko sistema biotske raznovrstnosti, naravnega ravnovesja pa tudi naravnih vrednot. Med subjekti ohranjanja biotske raznovrstnosti so tudi fizične osebe, saj morajo po 7. členu ZON ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.
Nekaj, kar prinaša uničevanje narave in podnebja, ne more biti javna korist. Gospodarska rast ne sme temeljiti na pobijanju živali in uničevanju narave, kar se zdaj dogaja, saj je to proti interesu celotnega sistema. Praktično vsi deli sistema (človek kot bitje, živali in druga narava) imajo zaradi tega veliko škodo. Edini, ki se na ta način »mastijo« so razni gospodarski in negospodarski lobiji, ki bogatijo na račun krvi ljudi, živali in narave. Toda tudi zanje prihaja ura resnice. Če bi človek razvijal svojo moralno sfero in bi ta rastla, bi bila družbena rast, tudi gospodarska, pozitivna. Kajti v tem primeru bi človek prej ali slej našel takšne načine za razvoj, ki ne bi bili škodljivi za nikogar. V slogi je moč in ta moč bi prinesla pozitiven razvoj.
Mogoče bi lahko rekli, da je ustava glede živali moralna, njena izvedba v zakonodaji pa v principu nemoralna. Zakonodaja ima seveda tudi mnogo dobrih ukrepov, ki dejansko ščitijo živali in so v tem pogledu moralni. Toda bistvo je nemoralno. Dejstvo, da ZZZiv po vsej verjetnosti odseva družbeno sliko in tradicijo glede živali, ne spremeni dejstva, da je ta zakon v mnogih pogledih protiustaven, saj tradicija in družbeni pogled na neko stvar ne moreta biti nad ustavo. Če bi v ustavi bilo tako določeno, bi to bilo mogoče, vendar pa temu ni tako.
V 13. členu Lizbonske pogodbe je navedeno, da so živali čuteča bitja. Ta člen se glasi: “Pri oblikovanju in izvajanju politik Unije na področju kmetijstva, ribištva, prometa, notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja ter vesolja Unija in države članice v celoti upoštevajo zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, pri čemer spoštujejo zakonodajne ali upravne določbe in ustaljene običaje držav članic zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine.
Dejstvo je, da so po pravu EU živali čuteča bitja samo na papirju, kajti po sprejetju omenjene pogodbe, se v EU za živali ni nič bistvenega spremenilo. Kot izhaja iz omenjenega člena, so verski obredi, kulturne tradicije in regionalne dediščine še vedno več vredne kot življenje živali. Čeprav so biki čuteča bitja, pa bikoborba traja dalje, saj gre očitno za kulturno tradicijo ali pa regionalno dediščino.
Tudi Sloveniji imajo živali status čutečih bitij. V Stvarnopravnem zakoniku je v 15.a členu navedeno:
(1) Živali niso stvari, ampak čuteča živa bitja. Njihovo zaščito urejajo posebni zakoni.
(2) Zanje se uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo premičnine, če zakon ne določa drugače.
Podobno je zapisano v ZZZiv, kjer je v 1. členu omenjeno, da so živali čuteča bitja.
Za zdaj to nima kakšnega posebnega pomena, saj se mučenje živali nadaljuje. In tega mučenja je v bistvu vedno več!
Nekateri »satanski stihi« v zakonu o zaščiti živali
Čeprav je iz naslova zakona razvidno, da naj bi ščitil živali, pa je vsebina v mnogih delih ravno nasprotna. Ne ščiti življenja, zdravja in dobrobiti živali, kot bi to moral glede na 1. stavek 1. člena zakona, temveč življenje in zdravje živali v mnogih primerih uničuje. Ne samo to, da gre za izdajo živali, še posebej glede na ustavo, ki nalaga zakonu, da zaščiti živali pred mučenjem, temveč je to tudi posmeh zdravemu razumu, saj v mnogih primerih živali »ščiti« tako, da dovoljuje mučenja in umore. Seveda pa je v zakonu tudi mnogo določb, ki vsaj na papirju ščitijo življenje, zdravje in dobrobit živali.
V zakonu o zaščiti živali je tako mnogo »satanskih stihov«, torej položajev, ko zakon dopušča mučenje in ubijanje živali, ki je seveda tudi mučenje, čeprav tega ne bi smel.
Nekaj najbolj kritičnih »satanskih stihov« iz zakona:
4. člen
Mučenje živali je:
– vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju;
…
Komentar:
Če nekdo naklepno povzroči poškodbo, ki ni hujša, ali manj časa trajajoče ali ponavljajoče se trpljenje, ne gre za mučenje, bi bilo mogoče razbrati iz te določbe. Ali res ne gre za mučenje? Kaj pa če vse to naredi nenaklepno, ali žival ob istem dejanskem stanju ne trpi? Torej ni mučena? Ali je za žival pomembno, ali je mučena naklepno ali nenaklepno?
5. člen
V tem zakonu uporabljeni izrazi pomenijo:
…
34. živali so živi vretenčarji razen človeka, ki so sposobne čutiti, saj imajo razvite sisteme za zaznavo in obdelavo bolečih dražljajev;
Komentar:
To pomeni, da vse tiste živali, ki niso vretenčarji, nimajo statusa po tem zakonu in zanje zaščita, ki jo zakon nudi vretenčarjem, ne velja. Takšnih vrst živali pa okoli 95 % vseh živalskih vrst. Velika večina živali je torej brez zaščite in na milost in nemilost prepuščena satanizmu mnogih ljudi. Z vsemi temi živalmi lahko človek počne, kar hoče: lahko jih muči, ubija, pa za to pred zakonom ne bo odgovarjal.
Takšna definicija pojma živali je seveda v nasprotju z ustavno določbo 4. odst. 72. člena ustave, ki pravi, da zakon določa zaščito živali pred mučenjem. Ustava ne govori o tem, da zakon določa zaščito vretenčarjev pred mučenjem, temveč vseh živali, torej tudi nevretenčarjev.
II. ZAŠČITA ŽIVALI
1. Reja živali
7. člen
Skrbnik živali mora živali zagotoviti:
– bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji;
– svobodo gibanja, primerno živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje;
– dovolj prostora, če je privezana ali zaprta, glede na njene fiziološke in etološke potrebe v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji;
…
Komentar:
Pojavljajo se besedne zveze kot so »v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji« in »nepotrebno trpljenje«. Ali so ustaljene izkušnje v korist živali ali ne? Ali ščitijo živali ali pa človeški sebični odnos do živali? Kdaj je bila znanost v resnici za živali in kdaj jih je ščitila? Kdaj je za živali potrebno trpljenje? Ali živali potrebujejo trpljenje, da lahko živijo? In ustaljene izkušnje! Čigave: živalske ali človeške?
15. člen
Prepovedana ravnanja so:
– zbadanje živali, stiskanje, natezanje ali zvijanje delov telesa živali, obešanje, če ne gre za strokovne posege, udarjanje, potapljanje ali drugačno dušenje živali, metanje, suvanje ali namerno povoženje živali ter spolno občevanje med človekom in živaljo, z njim izenačeno spolno ravnanje ali kakšno drugo spolno dejanje zaradi zadovoljevanja človekovih spolnih potreb;
– izpostavljanje živali ognju, vročim, jedkim ali strupenim sredstvom ter drugim fizikalnim ali kemičnim učinkom v nasprotju z določbami tega zakona;
…
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka so dovoljena naslednja ravnanja:
a) odlov živali v skladu s predpisi o lovstvu in ribištvu;
b) odvzem živali iz narave v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, lovstvo in ribištvo;
c) sokolarjenje v skladu s predpisi o lovstvu;
…
d) streljanje gojene divjadi v oborah, kadar živali ni mogoče fiksirati z namenom zakola oziroma bi to dejanje ogrožalo varstvo in zaščito ljudi oziroma živali;
…
Komentar:
Določbe 15. člena določajo mnoga prepovedana ravnanja ljudi do živali, kar je vsekakor zaščita živali in zato so te določbe za živali zelo pomembne. Toda vse to se ne nanaša na lov ali odstrel prostoživečih živali ali ribolov, streljanje živali v oborah oz. glede »nevarnih« živali, sokolarjenje. Tam je dovoljeno praktično vse. Tam zaščite živali sploh ni, še minimalne ne iz tega člena, da se ne omenja tista prava zaščita, to je prepoved ubijanja živali. Milijone živali je vsako leto kruto pomorjenih pri lovu in ribolovu. Zanje ni zaščite po zakonu o zaščiti živali, čeprav ustava tudi za prostoživeče živali zahteva, da zakon uredi to zaščito. Ali ne gre za shizofrenijo? Ali mogoče za kakšno drugo »duševno bolezen« zakona?
4. Poskusi na živalih in delo na izoliranih tkivih, organih in truplih predhodno usmrčenih živali
20.a člen do 24. člena
Komentar:
Omenjeni členi v glavnem omogočajo poskuse na živalih za različne namene. Ali so poskusi na živalih v korist živali? Jasno je, da ne! Ali so poskusi na živalih mučenje živali? Jasno je, da da! Ali nima zakon o zaščiti živali ustavne naloge, da zaščiti živali pred mučenjem? Zakaj potem dopušča mučenje živali oz. to mučenje celo legalizira. Ali tudi tukaj gre za kakšno »duševno bolezen« zakona?
5. Zakol živali
25. člen
Zakol se izvaja v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1099/2009.
Ne glede na četrti odstavek 4. člena Uredbe 1099/09/ES mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri obrednem zakolu, razen če gre za zakol perutnine, kuncev in zajcev izven klavnice za zasebno domačo porabo.
Zakol živali, ki ni urejen z Uredbo 1099/2009/ES, je dovoljeno izvesti le po postopkih, po katerih je žival usmrčena v trenutku, oziroma z ustrezno predhodno omamo.
Komentar:
Zakol živali spada skupaj z lovom, ribolovom in poskusi na živalih v najtemnejšo zgodovino človeštva. Ali je zakol v korist živali in ščiti njihova življenja, zdravje in dobrobit, kot je zaščita živali opredeljena v 1. členu zakona? In kar bi moral storiti. Ali ni zakol živali kot posledica množične živinoreje pripeljal človeka do prepada oz. že vanj? Kajti živinoreja s svojimi produkti, to je živili živalskega porekla, sopovzroča uničevanje okolja, podnebne spremembe, civilizacijske bolezni in neverjetno trpljenje nedolžnih živih bitij. In vse to aktivno podpirajo državni organi Slovenije, ki bi morali delovati v korist ljudi, živali in narave – delujejo pa ravno nasprotno. Vprašanje je, katera dejavnost je bolj škodljiva kot živinoreja!
6. Usmrtitev živali
26. člen
Usmrtitev živali je dovoljena, če:
1. je takšen ukrep odrejen zaradi diagnostičnih preiskav ali preprečevanja ter zatiranja določenih bolezni živali in zoonoz;
…
21. gre za odvzete ali najdene živali iz 6.b in 6.č člena tega zakona, za katere ni mogoče zagotoviti bivanja in namestitve pod predpisanimi pogoji
…
Komentar:
Ta člen določa kar 21 situacij, v katerih je mogoča usmrtitev živali. Kako je to mogoče, če mora zakon zaščiti življenje živali, kar izhaja iz prvega člena zakona? Ali je usmrtitev živali zaščita njihovega življenja? To bi lahko trdil samo nekdo iz podzemlja! In katoliške cerkve!
7. Ugrizi psov in šolanje psov
26.b člen
Če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino.
…
Uradni veterinar odredi usmrtitev psa:
– če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka;
– če je iz obvestila iz prvega odstavka prejšnjega člena razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe
…
Komentar:
Usmrtitev psa v smislu zgornjih določb je navadno biblijsko maščevanje države nad nedolžnimi živalmi. Noben pes ne bo ugriznil človeka ali drugo živali iz svoje volje. Vedno za tem stoji človek in njegov negativni vpliv na živalski svet. Če je bil človek udeležen ali povzročil smrt človeka, ali ga država umori? Ne! Zakaj pa potem umori nedolžno žival? Seveda obstajajo mnogi načini, da se »nevarnega psa« »socializira« in se mu tako odvzame nevarnost za druge. In se ga tako reši pred umorom s strani države!
Za konec
V 21. stoletju imeti zakon, ki naj bi ščitil živali, v resnici pa ščiti izkoriščevalski odnos človeka do živali oz. satanski odnos, če se človek izrazi religiozno, je absurd in protiustavno. In kaže, da Slovenija kot država v svoji zgodovini ni kaj dosti etično-moralno napredovala. In ne samo to, s takšnim odnosom država ne škoduje samo živalim, temveč tudi ljudem in naravi. Že dolgo je namreč znana zakonitost: če gre živalim in naravi dobro, gre dobro tudi človeštvu in obratno. Prihaja nova doba, doba etike, doba življenja. Tisti, ki se ne bodo spreobrnili, kar seveda velja tudi za države, bodo propadli. To je vedno bolj vidno.
Republika Slovenija je z ZZZiv dokazala, da je družbeno neodgovorna organizacija, saj je posledica tudi tega zakona veliko število mučenih in umorjenih živali (lov, ribolov, poskusi na živalih, klavnice …). Seveda je posledica ravnanj, ki jih ta zakon dopušča, tudi hudo onesnaževanje narave (voda, prst, zrak …) in vedno slabše zdravje na vseh nivojih, kar vedno bolj obremenjuje zdravstveni sistem. ? In tako vedno večje propadanje družbe in narave. Če bi bili ljudje vegani, ali bi imeli čakalne vrste in zlom zdravstva, kot se sedaj nakazuje? Vegani so v principu bistveno bolj zdravi in zato manj potrebujejo zdravstvene usluge in s tem manj obremenjujejo zdravstveno blagajno! Ali ni to v korist vseh? Tudi živali?
Predlogi
Nekaj predlogov za ureditev položaja živali v korist vseh:
– zaščita živali naj postane del družbene odgovornosti na ravni države, organizacij in posameznika;
– sprejme naj se nov zakon o zaščiti živali, ki bo ščitil živali, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje (ne dobrobit, ki je ožji pojem) in ne človekov izkoriščevalski odnos do njih. To pa pomeni, da ne bodo več dovoljeni lov, ribolov, poskusi na živalih, klavnice in druge zlorabe živali;
– zaščita živali pred mučenjem naj izhaja iz pojma mučenje, kot ga definira Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), saj se ta deloma razlikuje od pojma mučenja, kot ga v škodo živali definira ZZZiv. Dejstvo je, da zakon v konkretnem primeru ne sme definirati ustavnega pojma mučenja, ki bi bilo slabše za živali v smislu SSKJ, lahko pa ga razširi v korist slabotnejše strani, kar živali v tem pogledu vsekakor so.
In še en konkreten predlog: v restavraciji Državnega zbora naj se ukine postrežba živil živalskega porekla. To bo zelo velik prispevek k zaščiti živali, ljudi in narave in odraz družbene odgovornosti Državnega zbora Republike Slovenije, ki je dolžan, kot to izhaja iz 2. člena ZZZiv, zaščititi živali, to je njihovo življenje in zdravje tudi v svoji restavraciji. Dejstvo namreč je, da je v takšnem ali drugačnem odnosu do živali.
Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
Zanjo: Vlado Began
P.S.
Nedaleč nazaj je Državnem zboru njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič rekla, da je Bog ljubezen. S tem se je seveda mogoče strinjati. Znano pa je, da je nasprotje Boga in njegove ljubezni satansko. Ker si ni mogoče misliti, da bi bil tisti del ZZZiv, ki dopušča mučenje in ubijanje živali del Božje ljubezni, je logično, da je del satanskega. Zato je bil v tem besedilu uporabljen izraz »satanski stihi«.
Uporabljene slike so simbolne in imajo namen prikazati, kaj vse človek počne z živalmi, čeprav v mnogih deželah obstajajo zakoni o zaščiti živali, ki naj bi ščitili živali.