Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
info@lov-ribolov-meso-mleko-ne.eu
https://www.lov-ribolov-meso-mleko-ne.eu/
Ministrstvo za naravne vire in prostor
Ljubljana
gp.mnvp@gov.si
28.4.2025
Zadeva: predlog za dopolnitev 137. člena Zakona o ohranjanju narave
Spoštovani!
Po 137. členu Zakona o ohranjanju narave (ZON) ima nevladna organizacija (NVO), ki pridobi status nevladne organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave v skladu z zakonom, ki ureja status nevladne organizacije v javnem interesu, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
V okviru upravnih postopkov ima prej omenjena NVO med drugim pravico, da na upravnem sodišču vloži tožbo za odpravo dovoljenja za odvzem iz narave z odstrelom osebkov rjavih medvedov ali drugih velikih zveri, ki ga izda Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP). Zoper to dovoljenje ni pritožbe, je pa mogoč upravni spor s tem, da se mora tožba vložiti v roku 30 dni. Kot določa 32. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V istem členu je tudi določba: »Sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.«
V upravnem postopku MNVP kot prvostopenjski organ izda dovoljenje za odstrel velikih zveri, in ker pritožba ni mogoča, NVO vloži tožbo zoper omenjeno dovoljenje. Ker pa vložitev tožbe ne zadrži izvršitve dovoljenja za odstrel živali, lahko lovci takoj naslednji dan pobijejo vse omenjene živali. In ko NVO vloži tožbo na upravno sodišče, so lahko torej te živali že mrtve. Tudi če še niso mrtve in NVO predlaga izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev dovoljenja do izdaje pravnomočne odločbe, lahko lovci v tem času pobijejo še preostale živali, saj ima sodišče rok za izdajo začasne odredbe 7 dni. V tem času lahko lovci, torej dokler ni izdana začasna odredba, še naprej pobijajo čuteča živa bitja, kar seveda živali so. Tako lahko lovci do začetka »glavnega« postopka pobijejo vse rjave medvede ali druge živali, na katere se nanaša dovoljenje za odstrel. In nadaljnji postopek glede življenja živali v dejanskem smislu nima več nobenega pomena, saj umorjenih živali kljub dobljeni tožbi ni več mogoče oživiti.
Torej, tudi če NVO uspe s tožbo in pride do odprave dovoljenja, ali da uspe s predlogom za začasno odredbo, je to pirova zmaga, saj s strani lovcev ubitih živali ni mogoče obuditi. Omenjena ureditev, torej da tožba ne zadrži izvršitve dovoljenja, pomeni, da NVO nimajo v rokah učinkovitega pravnega sredstva za zastopanje interesov narave in to ne samo prostoživečih živali, vključno z velikimi zvermi, temveč tudi drugih delov narave, če zoper upravni akt ni mogoča pritožba. Takšna rešitev je zelo slaba za naravo in živa bitja v njej, je pa to tudi vprašljivo z vidika slovenske ustave. Seveda pa je slabo tudi za družbo, saj bolj kot je narava uničena, slabše je za človeka. Ob tem bi še navedli, da je Upravno sodišče RS že večkrat zadržalo izvršitev dovoljenja za odstrel medvedov in volkov, v enem izmed postopkov pa je navedlo, “da je v konkretnem primeru izkazana ne samo težka popravljivost škode, ampak celo nepopravljivost škode, kajti odstreljenih medvedov kot strogo zavarovane živalske vrste ne bo mogoče nadomestiti, pri čemer uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo”. Seveda tudi uboj drugih živih bitij pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo, kajti teh živih bitij seveda ni mogoče obuditi nazaj v življenje, če je tožba uspešna. Zato menimo, da je treba takšno stanje spremeniti in omogočiti NVO učinkovito zastopanje interesov narave. In to ne samo živali, temveč tudi drugih delov narave, saj je problematika v bistvu enaka.
Da bi lahko prišlo do učinkovitega zastopanja interesov narave, je treba spremeniti Zakon o ohranjanju narave, in sicer tako, da se v okviru 137. člena ZON doda drugi odstavek in v njem določba, ki bi se glasila:
Če je bil v upravnem postopku izdan upravni akt, zoper katerega ni bila mogoča pritožba, tožba, vložena zoper takšen akt, ovira izvršitev upravnega akta vse dotlej, dokler se sodba, s katero se tožbi ne ugodi, ne vroči tožniku.
Člen 137. ZON bi se tako po novem glasil:
Nevladna organizacija, ki pridobi status nevladne organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave v skladu z zakonom, ki ureja status nevladne organizacije v javnem interesu, ima pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Če je bil v upravnem postopku izdan upravni akt, zoper katerega ni bila mogoča pritožba, tožba, vložena zoper takšen akt, ovira izvršitev upravnega akta vse dotlej, dokler se sodba, s katero se tožbi ne ugodi, ne vroči tožniku.
Omenjena določba bi bila v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1, ki omogoča, da zakon, torej tudi ZON, lahko določi, da vložitev tožbe ovira oz. zadrži izvršitev upravnega akta kot izjemo od splošnega pravila, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve upravnega akta. To je še toliko bolj upravičeno, ker v postopku izdaje dovoljenja za odstrel rjavih medvedov in ostalih zveri ni mogoča pritožba, ker dovoljenje izda ministrstvo kot prvostopenjski organ, kar seveda velja tudi za druge upravne postopke, kjer pritožba ni mogoča, mogoč pa je samo upravni spor. Pritožba praviloma zadrži izdajo upravnega akta na prvi stopnji, vložena tožba pa ne. To kaže tudi na določeno neenakopravnost NVO, če je bil upravni akt izdan brez možnosti pritožbe glede na postopke, kjer je pritožba mogoča.
Predlagamo torej, da kot pristojno ministrstvo pripravite predlog dopolnitve 137. člena ZON v smislu našega predloga, ga date v javno razpravo in nato pošljete na Vlado RS v sprejem ter ga tudi zagovarjate v Državnem zboru. Predlagana dopolnitev 137. člena ZON je vsekakor pomembna v smislu ohranjanja narave, kar vedno bolj postaja pomemben cilj tako v Sloveniji kot v EU. Spomnimo se samo Uredbe EU o obnovi narave iz leta 2024.
Za ugoditev našemu predlogu se zahvaljujemo in vas lepo pozdravljamo.
Odgovor lahko posredujete na e-naslov info@lov-ribolov-meso-mleko-ne.eu.
Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
Predlog je sopodpisalo še nekaj nevladnih organizacij.
Ministrstvo za naravne vire in prostor je odgovorilo:
KOALICIJA PROTI LOVU, RIBOLOVU, MESU IN MLEKU
– Vlado Began
info@lov-ribolov-meso-mleko-ne.eu
Številka: 35600-2/2025-2560-190/206
Datum: 7.5.2025
Zadeva: Predlog za dopolnitev Zakona o ohranjanju narave
Zveza: Vaš elektronski dopis z dne 28.4.2025
Spoštovani,
Na Ministrstvo za naravne vire in prostor ste naslovili dopis, v katerem predlagate dopolnitev 137. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1,8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP in 18/23 – ZDU-1O, v nadaljnjem besedilu: ZON) in sicer, da tožba, vložena zoper upravni akt, zoper katerega ni bila mogoča pritožba, zadrži izvršitev upravnega akta vse dotlej, dokler se sodba, s katero se tožbi ne ugodi, ne vroči tožniku. Navedeno utemeljujete s tem, da bi bila omenjena določba tako v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US, 109/12, 10/17 – ZPP-E in 49/23, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki omogoča, da zakon, torej tudi ZON, lahko določi, da vložitev tožbe ovira oziroma zadrži izvršitev upravnega akta kot izjemo od splošnega pravila, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve upravnega akta. Menite, da je to še toliko bolj upravičeno, ker v postopku izdaje dovoljenja za odstrel rjavih medvedov in ostalih zveri ni mogoča pritožba, ker dovoljenje izda ministrstvo kot prvostopenjski organ, kar seveda velja tudi za druge upravne postopke, kjer pritožba ni mogoča, mogoč pa je samo upravni spor. Pritožba praviloma zadrži izdajo upravnega akta na prvi stopnji, vložena tožba pa ne.
Za vašo pobudo se zahvaljujemo in razumemo vašo zaskrbljenost, da obstaja možnost nastanka neprecenljive in nenadomestljive škode zaradi uboja vsake posamezne živali, ki je zavarovana, ker odstreljenih medvedov kot strogo zavarovane živalske vrste ne bo mogoče nadomestiti. Ob tem pa pojasnjujemo, da je cilj nacionalne in mednarodne zakonodaje, konkretno tudi Habitatne direktive, varstvo vrst in populacij. Ker pa vrste in populacije fizično niso oprijemljive ter je medved strogo zavarovana vrsta, so v Habitatni direktivi dejansko predpisani pogoji (izjeme od stroge zaščite), kdaj je osebke dovoljeno ubiti, vendar je to motivirano z varstvom populacij oz. vrst (v mnogih primerih je uboj osebkov namreč dovoljen prav z namenom večje verjetnosti trajnega ohranjanja populacije). Prav zato Habitatna direktiva ne pozna termina nepopravljiva škoda zaradi uboja osebka, temveč pogoj ugodnega ohranitvenega stanja populacije in izjeme, ko je strogo varstvo vrste (oz. populacije) dovoljeno kršiti. Ob preveritvi in zadostitvi vsem trem testom Habitatne direktive (tudi testu sorazmernosti) ob upoštevanju prepisanih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pred izdajo odločbe za odvzem, tako ne more priti do tega, da bi odvzem ogrozil ugodno ohranitveno stanje populacije.
Zaščite na ravni osebka z utemeljitvijo nepopravljive škode zakonodaja kot taka ne pozna. Mešanje konceptov oz. pomena varstva osebkov, populacij in vrst ni redko, niti ni nepomembno. Zato ga je znanost varstvene biologije večkrat obravnavala; raziskave so celo enotnega mnenja, da je lahko »prekomerno« varstvo osebkov (t.j. tudi nad pogoji, ki jih postavlja Habitatna direktiva) škodljivo in ima varstvo populacij in vrst absolutno prednost pred varstvom osebka (npr. Johnson in sod., 2019 ), kar je povsem relevantno tudi za primer varstva medveda v RS.
Poleg zgoraj navedenega pojasnjujemo tudi, da ZUS-1 v 32. členu omogoča vložitev predloga za začasno odredbo. Sodišče na tožnikov predlog namreč lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. O predlogu za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema predloga s sklepom, kar je glede na to, da se odločbe za odvzem rjavega medveda iz narave izdaja približno za obdobje leta dni in da je odstrel rjavega medveda tehnično dokaj zahteven in terja določen čas, dovolj kratek rok in v tem času ne bi mogla nastati nenadomestljiva in nepopravljiva škoda za ugodno ohranitveno stanje populacije. Zoper sklep o izdaji začasne odredbe lahko stranke v treh dneh vložijo pritožbo, vendar pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe, kar pomeni, da bi ostala izdana odločba neaktivna kljub morebitni pritožbi Republike Slovenije zoper začasno odredbo, kar je še dodatna varovalka za zaščito pred morebitnim očitanim negativnim vplivom na ugodno stanje vrste rjavi medved.
Na podlagi zgoraj navedenega menimo, da je že ureditev v ZUS-1, ki omogoča, da sodišče že pred izdajo končne odločitve izda sklep o zadržanju izvajanja, zadostna zaščita pred nastankom težko popravljive škode v obliki negativnega vpliva na populacijo, kar povsem zadošča za zaščito pred nepopravljivimi posledicami, ki bi morebiti pomenile poslabšanje ugodnega stanja vrste.
dr. Katarina Groznik Zeiler
Direktorica Direktorata za naravo
Naš odgovor ministrstvu:
Ministrstvo za naravne vire in prostor
Ljubljana
gp.mnvp@gov.si
18.5.2025
Zadeva: predlog za dopolnitev 137. člena Zakona o ohranjanju narave
Zveza: dopis MNVP št. 35600-2/2025-2560-190/206 z dne 7.5.2025
Spoštovani!
Zahvaljujemo se vam za vaš odgovor glede našega predloga za dopolnitev 137. člena ZON.
1. Pod vašim odgovorom je podpisana direktorica Direktorata za naravo dr. Katarina Groznik Zeiler, kar nas čudi, saj ministrstvo v skladu s 16. členom Zakona o državni upravi (ZDU-1) predstavlja minister in to pomeni, da bi moral biti pod odgovorom podpisan minister, ki vodi MNVP. In to je Jože Novak. Če pa bi bila go. Katarina Groznik Zeiler s strani ministra Novaka pooblaščena za podpis odgovora, če je to pravno mogoče, pa bi to moralo biti razvidno iz samega dopisa št. 35600-2/2025-2560-190/206. Ker tega ni, menimo, da vaš odgovor ne ustreza zakonitim predpisom in zato pričakujemo, da bomo dobili odgovor od ministra Jožeta Novaka. Ne glede na prej navedeno, pa odgovarjamo še na ostale navedbe dr. Katarine Groznik Zeiler.
2. V svojem odgovoru omenjate samo medvede. Toda naš predlog se nanaša na vse velike zveri kot tudi na druge dele narave, čeprav smo se v predlogu bolj fokusirali na medvede. Zato je vaš odgovor s tega vidika nepopoln, saj mora upravni organ odgovoriti na vse navedbe v predlogu in ne samo na nekatere – ponavadi se odgovarja na tiste, kjer ima organ vsaj kakšen »razumen« odgovor, pri ostalih pa je molk.
3. V odgovoru tudi navajate, da je po Habitatni direktivi ubijanje osebkov motivirano z varstvom populacij oz. vrst. Dejstvo je, da je omenjena direktiva pisana na kožo lovskemu, kmečkemu ter še kakšnemu lobiju in seveda proti naravi, v kateri je vse med seboj povezano. Zato vsaj uboj člena oz. osebka neke vrste slabi naravo in seveda tudi populacijo teh živali. Z umorom neke živali tako ni mogoče varovati populacije te živalske vrste – velja namreč nasprotno, umor člena živalske vrste ji škodi. Narava ne ustvarja nepotrebnih osebkov neke vrste, ki naj bi škodili tej vrsti, kot naj bi izhajalo iz vašega odgovora. Narava točno ve, koliko osebkov neke vrste lahko živi na nekem teritoriju. In tudi ve, koliko osebkov vseh živalskih in rastlinskih vrst ter drugih delov narave (potoki, minerali …) lahko eksistira na nekem področju. Npr. koliko medvedov, volkov, srn, lisic, fazanov …, koliko hrastov, smrek, regrata, kopriv …, koliko potokov, koliko kamnin … lahko eksistira na določenem ozemlju? Ali ve to človek? Seveda ne? Še najmanj pa Habitatna direktiva ali kakšen državni organ. Narava pozna naravno ravnovesje, nepopoln človek vsekakor ne. Zato za nas takšen odgovor ni sprejemljiv, čeprav naj bi izhajal iz Habitatne direktive. Pa še nekaj: umor živali ne slabi samo narave, temveč tudi ljudi, predvsem tiste, ki to določajo, podpirajo ali izvajajo. Kajti zakon vzroka in učinka je jasen in znan. Kar seješ, to žanješ!
4. Pišete tudi: »Zaščite na ravni osebka z utemeljitvijo nepopravljive škode zakonodaja kot taka ne pozna. Mešanje konceptov oz. pomena varstva osebkov, populacij in vrst ni redko, niti ni nepomembno. Zato ga je znanost varstvene biologije večkrat obravnavala; raziskave so celo enotnega mnenja, da je lahko »prekomerno« varstvo osebkov (t.j. tudi nad pogoji, ki jih postavlja Habitatna direktiva) škodljivo in ima varstvo populacij in vrst absolutno prednost pred varstvom osebka (npr. Johnson in sod., 20191), kar je povsem relevantno tudi za primer varstva medveda v RS.« Ob tem, kar smo navedli že v prejšnji točki, bi navedli še sledeče. Medvede ter ostale velike zveri in seveda tudi ostale v naravi prostoživeče živali varuje Zakon o zaščiti živali. Ta ne ščiti vrste, temveč žival kot osebek, kot bitje s svojo osebnostjo in kot čuteče živo bitje. Ščiti življenje, zdravje in dobrobit živali. Sami ste v svojem odgovoru navedli, da vrste in populacije niso fizično oprijemljive, kar je res. Seveda pa to ne velja za njihove dele oz. člene. Ti so fizično oprijemljivi in jih je zato potrebno zaščititi. Če se zaščiti osebek, se ščiti tudi populacija teh osebkov. In to je bistveno. In potem niso potrebni nobeni posebni ukrepi za zaščito populacije, še najmanj tisti, ki naj bi z umori delov populacije ščitili to populacijo in to celo trajnostjo. Ti so za vse zelo škodljivi.
5. V svojem odgovoru navajate, da je odstrel rjavega medveda tehnično dokaj zahteven in terja določen čas in zato ne bi mogla nastati nenadomestljiva in nepopravljiva škoda za ugodno ohranitveno stanje populacije. Leta 2023 so lovci po izdaji dovoljenja za odstrel do izdaje začasne odredbe, ki je zadržala izvršitev dovoljenja, pobili 182 medvedov, to je veliko večino od predvidenih 235 medvedov. To kaže na to, da lov na medveda verjetno tehnično ni zahteven in ne traja dolg čas, sicer lovci ne bi mogli v kratkem času pomoriti tolikšnega števila čutečih živih bitij. Lovci namreč dobro vedo, kje so medvedi. Da ne omenjamo pomorov »konfliktnih« medvedov, ki so praktično takoj pobiti, ko je izdano individualno dovoljenje za odstrel takšnega medveda. Kot že navedeno, lovci dobro vedo, kje so medved, saj ti zanje kot trofeja zelo dobrodošel vir dobička. Dan, dva ali tri in medveda, ne glede na to, ali je to mati, oče ali otrok, ni več. Čuteče živo bitje kot lovska trofeja!
6. V svojem predlogu smo tudi navedli, da »omenjena ureditev, torej da tožba ne zadrži izvršitve dovoljenja, pomeni, da NVO nimajo v rokah učinkovitega pravnega sredstva za zastopanje interesov narave in to ne samo prostoživečih živali, vključno z velikimi zvermi, temveč tudi drugih delov narave, če zoper upravni akt ni mogoča pritožba. Takšna rešitev je zelo slaba za naravo in živa bitja v njej, je pa to tudi vprašljivo z vidika slovenske ustave.« Vaš odgovor se v večini ne dotika omenjenega, čeprav bi se moral, kajti, kot že navedeno, mora upravni organ odgovoriti na vse navedbe v predlogu oz. dopisu. Kot navedeno v našem predlogu, NVO iz 137. člena ZON nimajo učinkovitega pravnega varstva oz. sredstva v okviru enostopenjskega upravnega postopka, kjer ministrstvo izda upravni akt, saj zoper njega ni pritožbe, ki bi zadržala izvršitev tega akta, temveč je mogoč samo upravni spor, ki pa ne zadrži izvršitve omenjenega akta. To pa pomeni, da NVO ne more niti teoretično zaščititi prostoživečih živali in drugih delov narave v času od izdaje odločbe do eventualne začasne odredbe o zadržanju s strani upravnega sodišča. Če bi se vse to zgodilo v dvostopenjskem upravnem postopku, bi NVO lahko to dosegla s pritožbo, ki v principu zadrži izvršitev. Vse to je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena slovenske ustave, kot tudi z 22. in 25. členom iste ustave. »Alternativa mora zato zagotavljati enakovrednost pritožbi, zlasti kot devolutivnem in suspenzivnem pravnem sredstvu, pri čemer je poglavitno merilo enakovrednost učinkovitosti varstva pravic skozi to alternativno sredstvo. Upravni spor kot »drugo pravno sredstvo« v smislu 25. člena je tako mogoče šteti le pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, kot ga zagotavlja ta človekova pravica – to je, da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila dovoljena pritožba v (upravnem) postopku. Če je takšno pravno sredstvo zagotovljeno, izključitev pritožbe zoper odločitev v (upravnem) postopku ne pomeni posega v 25. člen (OdlUS XIV, 88, U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, Ur. l. 118/05).« Kot že navedeno, upravni spor ne zagotavlja enakovrednega pravnega sredstva oz. varstva NVO v obliki začasne odredbe o zadržanju upravnega akta kot je ta v upravnem postopku v obliki pritožbe, saj tožba nima učinka suspenzivnosti, kot jo ima pritožba.
Na podlagi navedenega predlagamo, da MNVP v osebi ministra Novaka še enkrat preuči naš predlog z dne 28.4.2025, in seveda tudi svoj odgovor z dne 7.5.2025, ter našemu predlogu ugodi ter sprovede tam navedena dejanja, ki so v pristojnosti MNVP.
Za ugoditev našemu predlogu se zahvaljujemo in vas lepo pozdravljamo.
Odgovor lahko posredujete na e-naslov info@lov-ribolov-meso-mleko-ne.eu.
Koalicija proti lovu, ribolovu, mesu in mleku
Odgovor je podpisalo še nekaj nevladnih organizacij.