Tožba za odpravo dovoljenja za odstrel medvedov 2025

UPRAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE
Fajfarjeva ulica 33
1000 Ljubljana

Jesenice, 16.06.2025

Tožeča stranka:
Alpe Adria Green, mednarodno društvo za varstvo okolja in narave,
Cesta Borisa Kidriča 37C, 4270 Jesenice,
ki ga zastopa predsednik društva Vojko Bernard

Tožena stranka:
Republika Slovenija,
ki jo zastopa Ministrstvo za naravne vire in prostor,
Dunajska cesta 48,1000 Ljubljana

TOŽBA

IN

PREDLOG ZA IZDAJO ZAČASNE ODREDBE

zaradi ugotovitve nezakonitosti in odprave:

– dovoljenja Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35606-14/2025-2560-18 z dne 22. 5. 2025

in

– sklepa Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35606-14/2025-2560-26 z dne 26. 5. 2025

– tožba 2x
– priloge kot v tekstu 2x

Ministrstvo za naravne vire in prostor je izdalo dovoljenje št. 35606-14/2025-2560-18 z dne 22. 5. 2025, s katerim je dovolilo odvzem iz narave z odstrelom 206 medvedov. Naknadno je Ministrstvo za naravne vire in prostor izdalo še sklep št. 35606-14/2025-2560-26 z dne 26. 5. 2025, s katerim je popravilo izdano dovoljenje glede časovne veljavnosti. Tožeča stranka je dovoljenje prejela 22. 5. 2025 in sklep dne 26. 5. 2025 ter zoper oba upravna akta vlaga pravočasno in dovoljeno tožbo v upravnem sporu.

V izvedenem upravnem postopku toženec zakonskih in podzakonskih predpisov ni pravilno uporabil, v postopku so bila kršena določila upravnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, dejansko stanje pa ni bilo popolno ugotovljeno oz. je bilo ugotovljeno napačno. Zato je potrebno omenjeno dovoljenje skupaj s sklepom odpraviti.

I.

Tožeča stranka je organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave oziroma varstva okolja (odločba MOP št. 215-32/2019-6 z dne 8.5.2019), ki izkazuje pravni interes za vložitev tožbe in ima po tretjem odstavku 137. člena ZON pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih, zato je aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper omenjeno dovoljenje in sklep, ki dovoljuje odvzem rjavih medvedov z odstrelom. Pravni interes za vložitev tožbe tožeča stranka utemeljuje na prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker izpodbijano dovoljenje posega na področje varstva živali, varstva okolja, ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti, z namenom zaščite katerih društvo deluje, za začetek postopka upravnega spora izkazuje pravni interes. Ker gre v konkretnem primeru za društvo, ki je ustanovljeno za varstvo okolja in ohranjanja narave ter živali ima pravni interes za izpodbijanje predpisov, ki posegajo v področje, za katero je ustanovljeno. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-l-30/95 z dne 21.12.1995 (Uradni list RS, št. 3/96, in Odi. US IV, 126) društvom priznalo pravni interes za izpodbijanje predpisov, ki posegajo v področje, za katero so ustanovljena. Temu sledi tudi sodna praksa Upravnega sodišča.

Dokaz:
– odločba MOP št. 215-32/2019-6 z dne 8.5.2019

II.

Rjavega medveda kot varovano živalsko vrsto je prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati, saj gre za žival varovanih živalskih vrst iz poglavja A priloge 1 Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Izjemoma lahko ministrstvo dovoli usmrtitev, odvzem iz narave, ujetje, vznemirjanje ali poškodovanje živalske vrste, iz razloga preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varstva ljudi na podlagi druge in tretje alineje 1. odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih žival¬skih vrstah (v nadaljevanju tudi: Uredba), če ni druge zadovoljive možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Tožeča stranka vztraja, da iz razlogov v izpodbijani upravni odločbi niso razvidna dejstva in dokazi, ki naj bi bili podlaga za uporabo izjeme, dovoljenje ne vsebuje osnovnih pravno relevantnih dejstev, ki bi jih upravni organ moral ugotavljati, da bi sploh lahko v zadevi pravilno uporabil materialno pravo in odločil. Zgolj sklicevanje na strokovno mnenje ZGS in nekatere druge dokumente, brez ugotavljanja vseh odločilnih dejstev, ki bi jih upravni organ moral ugotavljati glede na vsebino predpisa, ki ga je uporabil pri odločanju, ne zadošča standardu obrazloženosti in konkretiziranosti odločbe, saj pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in dejstva onemogočajo preverbo, zakaj je organ ocenil, da so bili izpolnjeni oz. kateri pogoji so bili izpolnjeni za izrek ukrepa odvzema medveda iz narave v številu, kot izhaja iz odločbe ter na območjih, kot izhajajo iz odločbe. Poleg tega pa gre za hude kršitve pravil upravnega postopka.

Dokaz:
– dovoljenje Ministrstva za naravne vire in prostor 35606-14/2025-2560-18 z dne 22.5.2025
– sklep Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35606-14/2025-2560-26 z dne 26. 5. 2025
– sodna presoja

III.

Splošno znano je, da odstrel rjavih medvedov predstavlja donosno ekonomsko dejavnost, zlasti preko prodaje lovskih dovolilnic tujim državljanom, ki so na svojih območjih te velike zveri že iztrebili. Za odstrel medveda »lovski turisti« v povprečju plačajo okoli tisoč evrov, za »trofejne« primerke pa lahko tudi do 10.000 EUR. Vse to predstavlja dodatni zaslužek lovskim družinam, zato je številnim v interesu, da bi se obdržal sistem visokega odstrela rjavega medveda. Vendar je potrebno upoštevati, da gre za odstrel osebkov zaščitene živalske vrste, ta pa je razen v izjemnih primerih in ob izpolnjenosti strogih pogojev, nedovoljen. Šele ko so izkoriščena vsa preventivna, bi bilo mogoče ugotavljati dejansko stanje konfliktov in škode.

Odstopanje od prepovedi sistema strogega varstva naravnih vrst je izjema. Vse izjeme je že v skladu s splošnim razlagalnim pravilom potrebno razlagati ozko, v konkretnem primeru v skladu s prakso Sodi¬šča EU v strogem in najožjem smislu interpretacije določil, ki pogoje za uporabo izjeme opredeljujejo. Dodatno, ker gre za področje varstva okolja, je uporaba te izjeme še omejena s previdnostnim načelom, opredeljenim v 191. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Breme dokazovanja obstoja zahtevanih pogojev za vsako odstopanje od režima varovanja zavarovane živalske vrste je naloženo organu, ki sprejme odločitev.

Tožeča stranka uvodoma opozarja na to, da je bil v letu 2022 je dovoljen drastičen odvzem osebkov vrste rjavi medved z narave z odstrelom. Odvzetih je bilo 234 osebkov oz. približno 25% populacije vrste rjavi medved v Sloveniji. V letu 2023 je bilo izdano dovoljenje za odstrel 230 in v letu 2024 za 176 rjavih medvedov, v procentu tudi zelo veliko glede na zatrjevano številčnost populacije. Po prepričanju tožeče stranke takšni ukrepi zahtevajo natančno preučitev posledic izvedbe ukrepov oz. učinkov na popu¬lacijo rjavega medveda. Konkretno pa učinki odstrela medvedov v prej omenjenih letih niso bili ob izdaji izpodbijanega dovolje¬nja analizirani in tako niso znani. Zgolj avtomatičen prenos informacij, ki so takrat veljala za populacijo medvedov, v leto 2025 ni dopustno. Da rigorozno zmanjšanje populacije rjavega medveda v letih 2022, 2023 in 2024 ne imelo nobenih učinkov na stanje populacije medvedov, ni mogoče verjeti, kakor tudi ne, da taki zaporedni posegi, ki jih sedaj naslovno Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju tudi: MNVP) dovoljuje vsako leto, ne bi vplivali na ugoden obseg oz. stanje populacije ne. Gre za enormne številke in odvzema zavarovane živalske vrste v takem obsegu ne poznajo nikjer v EU.

Ker je odstrel izjema, ki mora biti utemeljena na zakonito opredeljenem cilju, je nujno potrebno ažurno sprem¬ljanje rezultatov izvedenega odstrela post festum – tako na populacijo rjavega medveda, kot tudi na vpliv odvzema na prostorsko razporeditev rjavega medveda ter na učinke v zvezi s sobivanjem medveda in človeka, slednje v smeri ugotavljanja učinkov na nastanek resne škode ter na zdravje in varnost ljudi.

Po prvem odstavku 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah lahko ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, dovoli usmrtitev, odvzem iz narave, ujetje, vznemirjanje, zastrupitev ali poškodovanje živali živalskih vrst iz 5. člena Uredbe, če ni druge zadovoljive možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije, vendar le, če je za tak ukrep podan vsaj eden od razlogov, ki so (taksativno) navedeni v prvi do sedmi alineji te določbe.
Upoštevajoč navedeno je za možnost odstopa od prepovedi poseganja v populacijo vrste rjavi medved država v skladu z Uredbo za ukrep po prvem odstavku 7. člena Uredbe dolžna dokazati:
– obstoj razloga za odvzem (po eni od sedmih alinej prvega odstavka 7. člena Uredbe)
– da ni druge zadovoljive možnosti, kot poseg v populacijo zavarovane vrste
– da poseg ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije.
Slednje izhaja iz Smernice Evropske komisije o strogem varstvu živali v interesu skupnost, ki jih je sprejela Evropska komisija za pomoč pri poenotenju izvajanja 12. in 16. člena Direktive o habitatih.
V primeru neizpolnjevanja kateregakoli od treh pogojev, je odstopanje od prepovedi iz 12. člena Direktive o Habitatih oziroma 5. člena Uredbe, neveljavno in nezakonito. Odobritev odstopanj po 16. členu Direk¬tive o habitatih oziroma 7. člena Uredbe mora biti zadnje sredstvo.

Po mnenju tožeče stranke ni izkazan noben od navedenih pogojev, poleg tega teh pogojev upravni organ ni upošteval oziroma apliciral glede na stanje po odvzemu 176 osebkov medveda iz narave v letu 2024, temveč glede na stanje v predhodnih letih, v različnih obdobjih, ki v izpodbijanem dovoljenju tudi niso natančno specifi¬cirana, kar je napačno in nezakonito.

Dokaz:
– sodna presoja

IV.

Toženec je priznal pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje obravnavanega dovoljenja v smislu 137. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) trem nevladnim organizacijam, in sicer Društvu za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov Dinaricum, Večna pot 111, 1000 Ljubljana, Lovski zvezi Slovenije, Zupančičeva ulica 9, 1000 Ljubljana, in Alpe Adria Green, Mednarodno društvo za varstvo okolja in narave, Cesta Borisa Kidriča 37c, 4270 Jesenice. Takšno ravnanje Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP) pa je nezakonito, saj je organizacij v smislu 137. člena ZON bistveno več in ne samo tri. Iz seznama nevladnih organizacij, ki je objavljen na spletni strani AJPES (https://www.ajpes.si/eeno#/rezultati;PodrocjeJavnegaInteresa=52;PristojnoMinistrstvo=2632594000;Aktivnost=true;StanjeNaDan=2025-5-25) je razvidno, da je teh organizacij 28. Vse te organizacije (npr. CIPRA SLOVENIJA, DRUŠTVO ZA VARSTVO ALP, MORIGENOS-SLOVENSKO DRUŠTVO ZA MORSKE SESALCE, Društvo Proteus, gibanje za naravo in okolje Bela krajina …) imajo glede na svoj status po 137. členu ZON pravico do sodelovanja v postopku izdaje dovoljenja za odvzem medvedov iz narave z odstrelom. Ker MNVP omenjenim organizacijam ni omogočil sodelovanja v postopku izdaje dovoljenja v smislu 43. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj jih ni povabil v postopek, je kršil pravila ZUP, pri čemer gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 2. točke 2. odstavka 237. člen ZUP, kar v posledici terja odpravo izdanega dovoljenja. Seveda je bilo pri tem tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pomeni, da je potrebno dovoljenje odpraviti tudi iz tega razloga, saj mnogo NVO iz 137. člena ZON ni imelo možnosti sodelovanja v postopku, niti zanj sploh niso vedeli. Poleg tega bi MNVP moral z javnim naznanilom, ki bi ga objavil na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava, lahko pa tudi na drug krajevno običajen način, v smislu 143. člena ZUP k udeležbi povabiti tudi druge osebe, saj MNVP ne more vnaprej vedeti, kdo vse ima lahko pravni interes za sodelovanje v obravnavanem postopku za izdajo dovoljenja za odvzem rjavih medvedov iz narave. Odstrel medvedov bo namreč potekal po velikem številu zemljiških oz. gozdnih parcel, ki so v lasti fizičnih oseb in med njimi je verjetno kar nekaj le-teh, ki so proti odstrelu medvedov, kar lahko krši njihove pravice, npr. iz 33. člena ustave. In te osebe za upravni postopek sploh niso vedele in zato niso mogle priglasiti udeležbe v tem postopku. Poleg tega bi se lahko na 41. člen ustave sklicevali tisti, ki menijo, da odstrel živali krši njihovo versko ali drugo prepričanje, ne glede na to, ali sam odstrel poteka na njihovem zemljišču ali ne. Pri tem je treba spomniti na odločbo Ustavnega sodišča Slovenije, ki je pravni interes v zvezi z nekim postopkom glede živali priznalo fizični osebi in verski skupnosti, pri čemer sta se obe osebi smiselno sklicevali na 41. člen ustave, torej na svobodo vesti oz. versko svobodo. Gre za Slovensko muslimansko skupnost iz Ljubljane in Edina Kumalića, tudi iz Ljubljane. Gre za odločbo št. U-I-140/14-21 z dne 25. 4. 2018. Ob tem bi navedli še naslednje. Evropsko sodišče za človekove pravice (veliki senat) je junija 2012 izdalo pomembno sodbo v zvezi z lovom. V zadevi Herrmann proti Nemčiji je namreč razsodilo, da predstavlja kršitev človekovih pravic, če mora lastnik trpeti lov na svojem zemljišču. Po razsodbi sodišča gre za kršitev pravice do spoštovanja premoženja. S to odločitvijo je sodišče sledilo dvema svojima prejšnjima sodbama, ko je v primeru lova v Franciji in Luksemburgu razsodilo, da lov na lastnikovem zemljišču pomeni kršitev človekovih pravic. Iz obeh omenjenih razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice (1999 in 2007) jasno izhaja, da ni dopustno, da se nekoga prisili, da dopusti lov na svojem zemljišču, če mu nasprotuje. Sodbe omenjenega sodišča seveda zavezujejo tudi Slovenijo in njene organe. Te sodbe bi lahko bile podlaga za priznanje pravnega interesa osebam izven 137. člena ZON.

Dokaz: https://www.ajpes.si/eeno#/rezultati;PodrocjeJavnegaInteresa=52;PristojnoMinistrstvo=2632594000;Aktivnost=true;StanjeNaDan=2025-5-25 (25.5.2025)
– https://e-kurs.si/komentar/lovska-pravica/ (25.5.2025)
– sodna presoja

V.

MNVP je priznal status stranskega udeleženca tudi upravljavcem lovišč, združenih v območna združenja upravljavcev lovišč (OZUL), in na katerih naj bi potekal odvzem medvedov iz narave. Teh je po navedbah MNVP 178 in so združeni v naslednje OZULe: OZUL Novomeško, OZUL Kočevsko-Belokranjsko, OZUL Notranjsko, OZUL Primorsko, OZUL Posavsko, OZUL Zahodno Visoko Kraško in OZUL Zasavsko. Tožnik meni, da je to nezakonito. Po 43. členu ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, pravni interes pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, še določa omenjeni člen ZUP. V obrazložitvi o vsem tem sploh ni nobenih navedb, temveč se MNVP sklicuje na določene člene Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). Toda iz omenjenih zakonskih določil ne izhaja, da bi imel OZUL kakšne pravice pri odvzemu medvedov iz narave z odstrelom, ki bi bile s tem odvzemom kršene ali da bi varoval kakšne druge svoje pravne koristi. Zato tožnik meni, da je MNVP nezakonito priznal status stranskega udeleženca upravljavcem lovišč, združenih v območna združenja upravljavcev lovišč (OZUL). Gre za kršitev 43. člena ZUP. Poleg tega pa je treba navesti, da je MNVP v bistvu priznal omenjeno lastnost samo OZUL-om in ne tudi upravljavcem lovišč, združenih v območna združenja upravljavcev lovišč. Dovoljenje je namreč poslal samo OZUL in ne tudi upravljavcem lovišč v OZUL, očitno pa je tudi samo njih obvestil o postopku in jih povabil v postopek. Ker bodo odvzem medvedov iz narave z odstrelom izvajale lovske družine s koncesijo, bi lahko bile samo one udeležene v tem postopku v smislu v smislu 3. odst. 65. člena ZDLov-1. Te namreč imajo zakonsko dodeljeno pravico nastopati v vseh upravnih in sodnih postopkih. In njihov status bi bil status stranke, ki se ji nalaga neka obveznost in ne stranski udeleženec. MNVP je stranskim udeležencem naprtil obveznosti, saj bodo očitno one morale posredovati dovoljenje upravljavcem lovišč. To pa je nezakonito, saj upravni organ ne more stranskim udeležencem nalagati obveznosti. In če OZUL upravljavcem lovišč dovoljenja ne bo dostavil, ti ne bodo vedeli za dovoljenje, niti za svoje obveznosti. Dejstvo pa tudi je, da če nekdo ni stranka postopka, ga nobena upravna odločba ne more obvezovati, tudi če je njegovo ime navedeno v izreku odločbe. Gre za hudo oz. bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki terja odpravo izpodbijanega dovoljenja.

Dokaz:
– sodna presoja
– kot do sedaj

VI.

Kot je razvidno iz izreka dovoljenja, je MNVP dovolil odvzem iz narave z odstrelom upravljavcem lovišč, navedenih v drugem stolpcu tabele. To pa je nezakonito, saj bi moral MNVP v izreku izrecno navesti, kdo je tisti, ki se mu dovoli odstrel medvedov. To izhaja iz 213. člena ZUP, ki zahteva, da je izrek določen. Ker odstrel lahko izvajajo samo lovske družine s koncesijo, bi moral izrek navesti, da se odstrel dovoli tej in tej lovski družini in ne upravljavcu lovišča, saj se glede na dovoljenje ne ve, kdo je to. In ne samo to. V skladu s 4. odst. 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14, 64/16 in 62/19) mora dovoljenje vsebovati: ime in priimek fizične osebe ali firmo pravne osebe, ki bo izvršila poškodovanje, zastrupitev, usmrtitev, odvzem iz narave, ujetje ali vznemirjanje, ter rojstni datum fizične osebe in njeno stalno ali začasno prebivališče ali sedež pravne osebe ter ime in priimek odgovorne osebe in, če je to potrebno, vseh izvrševalcev ravnanja, če ravnanje izvršuje več oseb. Vseh teh podatkov sporno dovoljenje v svojem izreku nima, čeprav bi jih moral, zato je kršen že omenjeni 213. člen ZUP in seveda tudi omenjena Uredba. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost dovoljenja in je zato potrebno upravni akt odpraviti.

Dokaz:
– sodba presoja
– kot do sedaj

VII.

Iz dovoljenja sploh ni razvidno, kdo je stranka postopka. Znani so stranski udeleženci, kdo pa je stranka postopka, pa ni jasno razvidno. Na podlagi 212. člena ZUP bi morale biti stranke oz. njihova osebna imena navedene v uvodu dovoljenja, pa jih tam ni najti. Zato je kršen omenjeni člen ZUP. Imen strank spornega postopka tudi v izreku ni najti. Tam je v tem smislu navedeno območje (lovišče) in splošno ime upravljavec lovišča. Ker pa mora biti izrek jasen in določen, to seveda ne zadostuje. Tožnik meni, da bi morale kot stranke nastopati lovske družine s konkretnimi imeni, ki bodo izvajale odstrel medvedov, saj bodo one imele obveznost odstrela, kar vsekakor vpliva na njihov pravni položaj. Njim se nalaga neka obveznost, pri čemer pa sploh niso stranke v postopku in se tako ne morejo izreči glede dodeljenih obveznosti. Vsekakor je to huda kršitev pravil postopka v smislu 2. točke 2. odst. 237. člena ZUP, saj osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka v postopku, ta možnost ni bila dana. In takih je kar 178, kot je to razvidno iz obrazložitve dovoljenja. Ker gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, je treba dovoljenje odpraviti. Podobno je tudi stališče upravnega inšpektorja, ki jo je podal v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-393/2023-14 z dne 7.8.2024.

Dokaz:
– sodna presoja
– zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-393/2023-14 z dne 7.8.2024

VIII.

MNVP v sporni odločbi navaja besedno zvezo »se dovoli odvzem iz narave z odstrelom«. Gre za dvoumno navedbo, saj se ne ve, ali mora izvajalec odstrela to obvezo izpolniti, ali je to prepuščeno njegovi »svobodni volji«, da to stori. Postavlja se tudi vprašanje, kako bi MNVP uvedlo in izvedlo postopek izvršbe, glede na takšen izrek v navedenem dovoljenju, če izvajalec odstrela dovoljenja ne bi prostovoljno izvršil, pri čemer bi morda trdil, da gre za njegovo pravico in ne dolžnost. Gre torej za nejasen izrek, kar pomeni, da dovoljenja ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odst. 237. člena ZUP, kar terja odpravo dovoljenja. Izrek odločbe je najpomembnejši del upravnega akta, ker se edino z izrekom določajo pravice in obveznosti strank, in med vsemi sestavnimi deli upravnega akta izrek edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. S takšnim ravnanjem je MNVP kršil 213. člen ZUP. Podobno je tudi stališče upravnega inšpektorja, ki jo je podal v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-393/2023-14 z dne 7.8.2024. Ker pa je izrek dovoljenja v že opisanem kritično nejasen in dovoljenja v bistvu niti ni mogoče (prisilno) izvršiti, pa bi lahko šlo celo za ničnost dovoljenja v smislu 279. člena ZUP.

Dokaz:
– sodna presoja
– zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-393/2023-14 z dne 7.8.2024

IX.

V smislu zadnjega odstavka 146. člena ZUP mora upravni organ, preden izda odločbo, dati stranki, tudi stranskemu udeležencu, možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, kar izhaja tudi iz 9. člena ZUP. MNVP tega ni storil in ni dal tožniku te možnosti. In mu tako ni omogočil seznanitev z vsemi relevantnimi podatki za to zadevo. S tem je kršil pravila upravnega postopka, pri čemer gre za kršitev v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar terja odpravo dovoljenja, saj gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Pravtako je MNVP kršil pravila upravnega postopka, ker ni razpisal ustne obravnave v smislu 154. člena ZUO – to bi namreč moral, saj gre za zadevo, v kateri sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Kot je razvidno iz obrazložitve spornega dovoljenja, je tožnik v bistvu nasprotoval odstrelu, poleg tega pa je imel stranski udeleženec OZUL Primorskega LUO deloma nasprotno stališče, kot ga je zagovarjal MNVP. Pri tem je potrebno še dodati, da MNVP na stališče tožnika v zvezi z odstrelom sploh ni izrecno odgovoril, kar bi moral storiti po pravilih upravnega postopka, npr. 214 člena ZUP. To vse pomeni, da je MNVP kršil pravila postopka in ker gre za hude kršitve, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost izdane odločbe, je potrebno dovoljenje odpraviti. Kršeno je bilo temeljno načelo zaslišanja stranke.

Dokaz:
– sodna presoja

X.

Po mnenju tožnika je sporno dovoljenje še na drugih mestih takšno, da se ga ne da preizkusiti, saj ima hude pomanjkljivosti. Primeri:

– MNVP v 1. točki izreka navaja, da se npr. v lovišču Dolenja vas lahko odstreli 3 osebke, v lovišču Sodražica pa 9 osebkov, pa v obrazložitvi konkretno ne pojasni, zakaj takšna razlika v številu za odstrel medvedov. Ali je gostota medvedov v Sodražici trikrat večja kot Dolenji vasi ali je konfliktnih situacij v Sodražici trikrat več kot Dolenji vasi, ali gre za mešanico gostote in konfliktov ali je razlog kaj drugega, iz obrazložitve ni jasno vidno. Poleg tega pa ni obrazloženo, zakaj se v lovišču Dolenja vas odstreli ravno 3 in ne 4 ali več osebkov oz. 2 ali pa samo enega! Vse to bi moralo biti konkretno pojasnjeno v obrazložitvi, pa je tam samo nekaj splošnih in pavšalnih navedb. Niti ni nobene konkretne povezave med številom in vrsto »konfliktov« in številom oz. gostoto medvedov. Moralo bi npr. biti dokazano, da je v nekem bazenu npr. 100 medvedov in sicer na površini X, ki so povzročili te in te »konflikte« (resna škoda in napadi na življenje in zdravje ljudi) v tem in tem številu, zraven bi moralo biti navedeno tudi za kakšen tip območja gre (poseljeno, manj poseljeno, paša drobnice ali ne …) Enako velja glede ogrožanja zdravja in varnosti ljudi. Tega ni, dejansko stanje ni ugotovljeno oz. je pomanjkljivo. Za vse bazene in lovišča bi moralo to biti konkretno pojasnjeno in dokazana vzročna zveza med številčnostjo oz. gostoto medvedov in »konflikti«.

– V primorskem bazenu bodo lovišča Videž-Kozina, Slavnik-Materija, Gaberk-Divača … vse do lovišča Kojnik-Podgorje imela za odstrel samo 2 medveda. Torej, več kot 10 lovišč bo lahko odstrelilo 2 medveda. Katero lovišče oz. lovska družina bo imelo obveznost odstrela, če dovoljenje pomeni obveznost odstrela, če sta na voljo 2 medveda in več kot 10 lovskih družin, če ima vsako lovišče eno lovsko družino. To MNVP v obrazložitvi ne pojasni! Ali bo prišlo do žrebanja? Podobno je tudi v belokranjskem, zasavskem in novomeškem bazenu in še kje. V zahodnovisokem kraškem bazenu pa je na voljo 8 medvedov v približno 30 loviščih. Ali bodo lovske družine tudi tu žrebale, katera bo lahko oz. morala odstrelila kakšnega medveda in ga prodala kot meso in trofejo! Vse to je odprto in bistveno! MNVP v obrazložitvi vsega tega konkretno ne pojasni, kar bi moral, da bi bilo jasno in brez pomanjkljivosti. Transparentnost je ena izmed temeljnih načel ZUP.

– V 1. točki izreka je navedeno, da je na posameznem območju dovoljeno odvzeti iz narave z odstrelom največ toliko osebkov, kot je navedeno v tretjem stolpcu tabele iz 1. točke. To pomeni, da število ni fiksno določeno. Po drugi strani pa je na začetku 1. točke navedeno število 206, kar je fiksna številka. To pa nasprotuje tabeli, za katero je navedeno, da gre za največ, torej je lahko tudi manj kot 206 po vseh loviščih. Prva točka izreka torej nasprotuje sama sebi. Prve točke izreka tako ni mogoče preizkusiti. MNVP vsega tega v obrazložitvi ne pojasni.

– Proti komu bi potekala prisilna izvršba za odstrel medvedov, če tisti, ki imajo to dolžnost, le-te ne opravijo? Npr. proti kateremu upravljavcu lovišča bo ta potekala v primorskem bazenu, kjer sta za odstrel na voljo 2 medveda, zavezancev za odstrel pa je približno 10. Ali bo upravni organ, ki bo izvajal izvršbo, žrebal proti komu naj sproži postopek izvršbe.

– V izreku MNVP navaja tudi masne kategorije. Za celoten ribniški bazen je predvideni odstrel 24 medvedov mase do 100 kg, 7 medvedov mase od 100 do 150 kg in 3 mase nad 150 kg, vsega skupaj 33 medvedov, ki pa so kot osebki razdeljeni po loviščih. Vendar pa porazdelitev po loviščih ne obsega tudi masne porazdelitve, saj je ta narejena na bazen. Kako naj v lovišču npr. Sodražica, ki ima za odstrel na voljo 9 medvedov, vedo, v kakšno masno kategorijo spadajo njihovi medvedi? Koliko medvedov masne kategorije do 100 kg, med 100 do 150 in nad 150 kg lahko odstrelijo? In to velja za vsa lovišča. MNVP vsega tega v obrazložitvi ne pojasni. Zato vsega tega ni mogoče preizkusiti.

– V posavskem bazenu je na voljo za odstrel 1 medved, za katerega pa ni omejitev glede mase. Tega MNVP v obrazložitvi sploh ne pojasni, torej ne pojasni, zakaj je odstrel tega medveda mogoče ne glede na maso, pri drugih pa to ni mogoče. Izrek je tudi v tem primeru v nasprotju s samim seboj in ga zato ni mogoče preizkusiti.

– V 2. točki izreka MNVP govori o trajanju dovoljenja in o različnih datumih. MNVP v obrazložitvi konkretneje ne pojasni vsega tega. Ne pojasni, zakaj dovoljenje velja do 1.7.2025 oz. 31.12.2026 po sklepu o popravi, torej več kot eno leto, ne pojasni, zakaj se največ 60% odstrela izvede do konca leta 2025, ostalo pa v letu 2026. Ne pojasni datumov 15.10.2025 in 15.11.2025. Zato dovoljenja ni mogoče preizkusiti.

– MNPV v 3. točki izreka navaja, da je odstrel dovoljen v oddaljenosti 1,5 km od naselij tudi od tal. V obrazložitvi ne pojasni, zakaj ravno oddaljenost 1,5 km od naselij, zakaj ni to 2 km, 1 km ali kakšna druga oddaljenost. V obrazložitvi namreč samo ponovi dikcijo iz izreka. Zakonitosti tega dela izreka tako ni mogoče preizkusiti.

Dovoljenje je v opisanem smislu nekonkretizirano in tako pomanjkljivo, da sploh ni mogoče presoditi, ali je zakonito in pravilno. Vse navedeno torej pomeni, da dovoljenja ni mogoče preizkusiti, zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, kar zahteva odpravo dovoljenja. Ker pa je dovoljenje v že opisanem celo v nasprotju s samo seboj ter kritično nejasno in ga v bistvu niti ni mogoče (prisilno) izvršiti, pa gre za ničnost dovoljenja v smislu 279. člena ZUP.

Dokaz:
– sodna presoja

XI.
Kot predhodno navedeno, MNPV v 3. točki izreka navaja, da je odstrel dovoljen v oddaljenosti 1,5 km od naselij tudi od tal. Odstrel od tal se pogojuje z oddaljenostjo od naselja. Gre za nemogoč pogoj, torej pogoj, ki ga niti teoretično ni mogoče izpolniti. Zakaj? Iz Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (ZDOIONUS) izhaja, da je celotna Slovenija razdeljena na naselja in da v Sloveniji ni območja oz. prostora, ki ne bi bil del nekega naselja. Zato je jasno, da ne more obstajati to, kar je MNVP zapisal: »v oddaljenosti 1,5 km od naselij.« Gre za ničnost dovoljenja, saj je izrek v omenjenem delu nerazumljiv in ga niti teoretično ni mogoče izvršiti. Ob tem je potrebno tudi navesti, da bi se naj, glede na dovoljenje, odvzem iz narave z odstrelom izvajal v skladu s predpisi o lovu in po ZDLov-1 in da so naselja po tem zakonu nelovne površine. Torej se tudi s tega vidika v naseljih ne more loviti oz. odstreliti medvedov. Seveda je pri tem potrebno upoštevati definicijo naselja oz. območja naselja, ki izhaja iz ZDOIONUS, kajti ZDLov-1 ne vsebuje definicije naselja.

Dokaz:
– sodna presoja
– ZDOIONUS

XII.

Iz izreka dovoljenja izhaja, da bo mogoče 40 rjavih medvedov odstreliti v LPN Jelen Snežnik, LPN Ljubljanski vrh in LPN Kočevsko. Gre za lovišča s posebnim pomenom, ki so del Zavoda za gozdove Slovenije, torej v njegovi »lasti«, in ta z njim upravlja. To sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi ravno Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju tudi: ZGS) izdelal strokovno mnenje št. 356-2/2025-5 z dne 18. 2. 2025, ki je podlaga za izdajo spornega dovoljenja. V njem je namreč predlog razdelitve odstrela medvedov po bazen in loviščih, ki ga je MNVP sprejel. In v tej razdelitvi je Zavod za gozdove Slovenije omenjenim LPN »dodelil« odstrel 40 medvedov, kar je približno petina vsega predvidenega odstrela. Zavod je torej v bistvu sam sebi priskrbel odstrel 40 medvedov, ki jih bo lahko prodal kot trofeje in meso. Ali ne gre tukaj za konflikt interesov? Ali je lahko strokovno mnenje v tem delu nepristransko in objektivno? Po mnenju tožnika vsekakor ne!

LPN Kočevsko ima na voljo 25 medvedov, bistveno več kot ostali upravljavci lovišč, ti imajo na razpolago 14 medvedov. Ali ni to čudno? Ali ne kaže to na pristranskost strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije, ki je istočasno naredila strokovno mnenje, kjer je favorizirala sama sebe! Podobno velja za LPN Jelen Snežnik, ki ima sam na razpolago 13 medvedov, ostalih 8 upravljavcev lovišč pa ima na razpolago samo 20 medvedov. Ali ni to pristransko? Če da, kakšno težo potem ima sploh strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije? Ali niso potem tudi ostale navedbe v tem mnenju pristranske in pisane na kožo lovcem in proti medvedom oz. naravi?

Dokaz:
– sodna presoja
– spletna stran Zavoda za gozdove Slovenije https://www.zgs.si/

XIII.

V 92. členu Zakona o ohranjanju narave (ZON) je med drugim določeno:
(1) Fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih vrst iz 81. člena tega zakona lahko povzročijo škodo na premoženju (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), mora na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode.
(2) Če nastanka škode ni mogoče preprečiti na način iz prejšnjega odstavka, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Oškodovanec in ministrstvo se sporazumeta o vrstah ukrepov in o načinu zagotovitve sredstev za izvedbo ukrepov.
(3) Ukrepi iz prejšnjega odstavka so odvračanje, postavljanje ograd, ulov posameznih osebkov in redčenje populacij zavarovanih živalskih vrst.

Iz navedenega je razvidno, da je oškodovanec v prvi vrsti tisti, ki mora poskrbeti za varstvo svojega premoženja pred medvedi in če to ni mogoče v smislu omenjenih zakonskih določb, lahko od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode, med temi ukrepi je tudi redčenje populacije rjavega medveda. Vse to pa pomeni, da se lahko upravni postopek za odstrel medvedov zaradi preprečitve resne škode začne le na predlog oz. zahtevo oškodovanca, ki je izpolnil pogoj po 2. odst. 92. člena ZON in ne po uradni dolžnosti, kot je to primer glede spornega dovoljenja. To pa pomeni, da je MNVP kršil pravila postopka, zaradi česar je dovoljenje zaradi nepravilnosti in nezakonitosti treba odpraviti, saj bi v primeru začetka upravnega postopka na zahtevo stranke, bil rezultat postopka drugačen, npr. MNVP ne bi mogel dovoliti odstrela 206 medvedov, mogoče bi lahko največ nekaj. Poleg tega pa MNVP v obrazložitvi ni navedel materialne zakonske podlage za začetek spornega postopka v smislu 126. člena ZUP. Pogoja, ki ju ZUP navaja v omenjenem členu, morata biti izpolnjena kumulativno. Tudi to je huda kršitev pravil postopka.

Dokaz:
– sodna presoja

XIV.

Temeljni dokument upravljanja z rjavim medvedom je Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji (v nadaljevanju tudi: strategija), ki jo je sprejela Vlada RS 24.1.2002 (EVA: 2002-2511-0076) in velja od tega dne dalje. Ta dokument v celoti zavezuje MNVP v smislu 26. in 81. člena ZON, seveda pa tudi Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju tudi: ZGS) in druge državne organe, ki se ukvarjajo z rjavim medvedom. V strategiji je navedeno, da je rjavi medved v Rdečem seznamu ogroženih sesalcev v Sloveniji opredeljen kot ranljiva vrsta (V – Vulnerable). Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. Ker medved zelo dobro voha in sliši, se človeku praviloma izogne, zato so srečanja z medvedom redka, tudi na območjih, kjer je razmeroma pogost. To so nekateri poudarki o medvedu iz strategije. Tako je strategija osnovni materialni predpis, poleg že omenjene Uredbe in ZON, na katerem mora sloneti dovoljenje za odstrel rjavih medvedov. Dovoljenje mora biti v skladu s tem, kar je določeno v strategiji. Toda v spornem dokumentu se strategija imensko sploh ne pojavi, kar lahko pomeni, da jo je MNVP ignoriral, čeprav ga zavezuje. Poleg tega pa dovoljenje v mnogočem nasprotuje temu, kar je vlada določila v strategiji in je obvezno za MNVP, Zavod za gozdove Sloveniji in druge državne organe.

V strokovnem mnenju ZGS se ob koncu pojavi tekst »skladno s Strategijo upravljanja medveda, ki je v zaključni fazi priprave – nadaljevalo tudi v prihodnje.« Očitno je strokovno mnenje narejeno na podlagi akta, ki sploh ne obstaja, kajti kot je razvidno, je omenjena strategija v fazi priprave. Torej, jasno je, da velja strategija iz leta 2002. Tudi iz dokumenta Rekonstrukcija dinamike številčnosti in populacijske gostote rjavega medveda v Sloveniji – leto 2025 je razvidno, da ta temelji na osnutku Akcijskega načrta in Strategijo upravljanja rjavega medveda v Sloveniji (str. 2 samega dokumenta) in ne na strategiji. Zato vsi dokumenti, navedeni v izpodbijanem dovoljenju v prvem odstavku obrazložitve, nimajo veljave v postopku izdaje spornega dokumenta in se nanje MNVP ne more sklicevati. Zato tudi podatki iz teh dokumentov ne morejo biti podlaga za utemeljitev odstrela medvedov v smislu Uredbe.

Dokaz:
– https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=DRUG1103
– Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, spletna stran https://www.gov.si/teme/velike-zveri/ in
https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Narava/Velike-zveri/strategija_rjavi_medved_2002.pdf
– Rekonstrukcija dinamike številčnosti in populacijske gostote rjavega medveda v Sloveniji – leto 2025

XV.

V nadaljevanju sledi nekaj razlik oz. nasprotnosti med strategijo in dovoljenjem:

– strategija opredeljuje območje rjavega medveda kot štiri območja: osrednje, robno, prehodno in območje izjemne prisotnosti medveda, dovoljenje pa govori o bazenih, kar je vsebinsko bistvena razlika,

– strategija določa, da je odstrel dovoljen v času od 1.10. do 30.4., dovoljenje pa govori o odstrelu do 1.7. 2026 oz. po popravku do 31.12.2026 in to nekje od konca maja 2025, tudi tu gre za bistveno razliko,

– po strategiji je lahko procent odstrela medvedov v osrednjem območju 5-10% (ko je populacija stabilna in uravnotežena z okoljem), izjemoma do 15%, dovoljenje pa omogoča odstrel več kot 20% populacije, razlika glede na strategijo je očitna,

– po strategiji se odstrel v osrednjem območju izvaja visoke preže ob vzdrževanem mrhovišču, v predelih gostejše naseljenosti ljudi se lahko izvaja tudi z visoke preže, to zadnje velja tudi za robno območje, v dovoljenju pa je govora samo o odstrelu z visoke preže, pa tudi od tal, kar je že na prvi pogled različno,

– po strategiji se v robnem območju medvedko z mladiči, ki je v robnem območju stalno prisotna, odžene ali odlovi ter preseli na drugo mesto v naravi, kar v principu velja tudi v prehodnem območju, v dovoljenju omenjenega ni, kar pomeni, da lahko lovci brezobzirno pobijajo medvedke z mladiči, kar je seveda skrajno neetično in zavržno,

– strategija ne govori o nobenem ciljnem številu medvedov, kar počne dovoljenje, ki govori o 800 medvedih kot ciljnem številu medvedov v Sloveniji, kar je seveda veliko nasprotje,

– strategija ne uporablja konfliktnega indeksa, kar je značilnost dovoljenja in to je seveda veliko nasprotje.

Ker mora biti dovoljenje v skladu s strategijo in ker to ni, kot je to razvidno iz zgornje primerjave, je treba dovoljenje odpraviti, saj je MNVP kršil materialni predpis oz. je bil ta napačno uporabljen. Dovoljenje namreč omogoča bistveno večji odstrel medvedov kot strategija, kar je vsekakor v škodo vrste rjavega medveda oz. ugodnega stanja te vrste. Seveda je nasprotnosti še več in bodo obravnavane v nadaljevanju.

Dokaz:
– sodna presoja
– strategija

XVI.

MNVP je v dovoljenju zapisal, da se dovoljenje izdaja zato, da se z odstrelom 206 rjavih medvedov prepreči resna škoda in zagotovi zdravje in varnost ljudi. Že na prvi pogled je jasno, da to ne drži, saj gre v bistvu oz. dejansko za kvotni odstrel v smislu zadnje alineje 1. odstavka 7. člena Uredbe. Na to kaže dejstvo, da je iz dovoljenja razvidno, da gre za selektiven odvzem (masne kategorije), omejen odstrel (po bazenu in številu, ki naj se približa ciljni spomladanski letni številki 800) in strogo nadzorovanimi pogoji (masne kategorije z odstopanji, kontrola v smislu 3. in 5. točke izreka), kar vse je značilnost odvzema iz omenjene alineje Uredbe. Gre torej za kvotni odstrel, ki ima namen doseči število 800 rjavih medvedov v Sloveniji v določenem roku. Da gre za kvotni odstrel pa je razvidno tudi iz tega, da bo odstrel 206 medvedov trajal kar leto in pol, saj je MNVP s sklepom podaljšal rok za odstrel do konca leta 2026. Če bi res šlo za preprečitev resne škode in zagotavljanja zdravja ter varnosti ljudi, kot to zatrjuje MNVP, bi se odstrel izvedel takoj in tako preprečil omenjeno škodo in zagotovil zdravje in varnost ljudi. In pri tem se ne bi upoštevali kriteriji kot masna kategorija in drugi, temveč bi se odstrelilo tiste medvede, ki lahko povzročijo resno škodo oz. so nevarni za ljudi, ne glede na to, kako težki so in podobno. Pa temu ni tako. Ker bo odstrel trajal kar leto in pol, se postavi vprašanje, koliko resne škode bo nastalo in kako bo to nevarno za ljudi? Resna škoda bo glede na dovoljenje še naprej nastajala in ljudje ne bodo varni, ker bo odstrel trajal tako dolgo. In za vse to bo nosil odgovornost MNVP, ker je to dopustil oz. odredil. Seveda pa kvotni odstrel iz zadnje alineje 1. odst. 7. člena Uredbe ni mogoč, kar je jasno ugotovilo že upravno sodišče v svoji sodbi I U 305/2022-55 z dne 19. 7. 2022. In ker pravno ni mogoč, MNVP kot krinko tega odstrela uporablja 2. in 3. alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe. Da gre v resnici za kvotni odstrel medvedov, torej za 7. alinejo 1. odst. 7. člena Uredbe, pa pravi kar samo MNVP, ko na strani 9 spornega dovoljenja zapiše: »Utemeljitev razloga za odvzem iz narave (7. alineja prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah«. Ali je potreben še kakšen dokaz, za kaj v resnici gre? To je nezakonito in v nasprotju tudi Habitatno direktivo. Ali ne gre v tem primeru za zlorabo prava?

MNVP sicer v obrazložitvi dovoljenja navaja, da je ministrstvo v zadnjih 10 letih za izplačevanje škode, ki jo je povzročil medved na premoženju izplačalo letno povprečno 173.000,00 EUR. Bistveno bolj važen je podatek za leto pred izdajo dovoljenja oz. za čas po izdaji prejšnjega dovoljenja do izdaje novega, kot pa 10-letno povprečje. Ta kaže najnovejše stanje.

V Strokovnih izhodiščih za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023), ki ga MNVP navaja v obrazložitvi dovoljenja, je zapisano: »Ozadja težav zaradi škod niso primarno le ekonomska, saj so škode lastniku načeloma povrnjene, z vidika države pa so zneski za odškodnine nepomembni. Medved praviloma ne povzroča gospodarsko resnih škod.« To je zapisal dr. Klemen Jerina, sicer član Strokovno–znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije in avtor nekaterih del o problematiki rjavih medvedov v Sloveniji. Ali je še kakšen boljši dokaz, da medved ne povzroča resnih škod! Kar tudi pomeni, da ne obstaja verjetnost nastanka resne škode v letu 2025 in 2026. Torej je odstrel iz tega razloga popolnoma nepotreben in nezakonit.

Dokaz:
– sodna presoja
– Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023)
– sodba IU 305/2022-55 z dne 19. 7. 2022,
– https://sodnapraksa.si/?q=id:2015081111464263&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111464263

XVII.

Po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah se dovoljenje za odvzem iz narave z odstrelom izda na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena te uredbe, ki ga izdela Zavod za gozdove Slovenije. V tem mnenju mora biti v smislu 2. odstavka 8. člena uredbe vse, kar je potrebno, da se lahko izda dovoljenje za odstrel medvedov. Zato kakšni drugi dokumenti v smislu raznih študij, ekpertiz ali znanstvenih raziskav niso potrebni. Še več: ker jih Uredba ne predvideva, jih MNVP ne more in ne sme uporabiti v postopku izdaje dovoljenja in celo nanje opreti svoje odločbe. Kljub temu pa MNVP v 1. odstavku obrazložitve dovoljenju navaja: »na podlagi ekspertiz: Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023) (Jerina, K., Majić-Skrbinšek, A., Stergar, M., Bartol, M., Pokorny, B., Skrbinšek, T., in T. Berce. 2020) in Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji v obdobju 2020-2023; predlog odvzema medveda za obdobje od 1. 10. 2020 do 30. 9. 2021.
Ekspertiza. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, K. Jerina, julij 2020, ocenjene največje gostote medvedov v Republiki Sloveniji, upoštevajoč študijo Rekonstrukcija dinamike številčnosti rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 1998-2022, K. Jerina, september 2022 ter Rekonstrukcija dinamike številčnosti rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 1998 do 2024, K. Jerina, februar 2024.« V nadaljevanju obrazložitve dovoljenja se MNVP celo direktno sklicuje na nekatere teh dokumentov in jih jemlje kot podlago za svojo odločitev. To pa je nezakonito, saj je podlaga za odločitev lahko samo strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije. MNVP je tako kršil Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, gre torej za kršitev materialnega prava, lahko pa gre tudi za nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje. Dovoljenje je potrebno zato odpraviti, saj ta kršitev neposredno vpliva na pravilnost odločitve upravnega organa. Podobno je ugotovil tudi upravni inšpektor v zadevi št. 0610-381/2023, kjer je presojal zakonitost izdaje upravne odločbe glede odlova nutrij in kjer je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zahtevalo mnenje Zavoda za gozdove Slovenije, čeprav ZDLov-1 takšnega mnenja ne predvideva.

Dokaz:
– sodna presoja
– zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 0610-381/2023-17 z dne 11.10.2024

XVIII.

MNVP v dovoljenju zatrjuje, da se dovoljenje za odstrel izdaja zato, da se bo s tem odstrelom preprečila resna škoda in zagotovila varnost in zdravje ljudi v smislu 2. in 3. alineje 1. odst. 7. člena Uredbe. Temu ni mogoče slediti. Kajti če bi odstrel medvedov res preprečil resno škodo, bi te škode ne bilo, saj je v zadnjih letih številčno zelo visok odstrel medvedov in to v rangu nekje 200 medvedov letno v okviru »kvotnega« odstrela, kateremu je potrebno seveda prišteti odstrel medvedov po individualnih dovoljenjih, ki jih tudi kar nekaj, verjetno kje med 10 do 20 na leto. Pa škode še vedno so, vsaj tako navaja MNVP. Enako je glede zagotovitve zdravja in varnosti ljudi, tudi tu se stanje ne spreminja in ljudje so ogroženi, seveda po navedbah MNVP. To dokazuje, da je odstrel neučinkovit in ne rešuje problema, ki ga želi rešiti, vsaj po navedbah države. Zato je potrebno odstrel medvedov takoj ustaviti. Kdo garantira, da bo odstrel 206 preprečil resno škodo in zagotovil zdravje in varnost ljudi, če je prejšnji odstreli niso?

Namesto tega je potrebno striktno izvajati nenasilne ukrepe iz strategije, ki so dokazano učinkoviti glede preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi. Vprašanje: če bi bilo v Sloveniji 1000 medvedov in ne bi povzročali nobene škode ali ogrožala zdravja in varnosti ljudi, ali bi MNVP izdal dovoljenje za odstrel medvedov! Verjetno da, država bi že našla kakšen razlog, s katerim bi upravičila pomor medvedov. Lovski lobi je namreč zelo močan, mnogo njenih članov pa je tudi v Zavodu za gozdove Slovenije. Zanimiva je izjava predsednika Lovske zveze Slovenije Alojza Kovšce, ki kaže, kaj za lovce v bistvu pomeni medved: »Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih, je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« Gre za citat iz članka Se ministrstvo norčuje iz lovcev. Odločbo za odstrel medvedov izdali v najbolj neprimernem času z dne 23.5.2025, objavljeni na Nova24TV. Medvedi so tako navadno sredstvo za trofeje in meso, torej bogatenje na račun čutečih živih bitij. In MNVP to podpira, podpira zelo žaljiv odnos Lovske zveze Slovenije do čutečih živih bitij.
Dokaz:
– sodna presoja
– članek Se ministrstvo norčuje iz lovcev. Odločbo za odstrel medvedov izdali v najbolj neprimernem času.

XIX.

Kot že navedeno, naj bi bil odstrel 206 medvedov ukrep za preprečitev resne škode v smislu 2. alineje 1. odst. 7. člena Uredbe. Da bi bilo zadoščeno temu kriteriju, bi moral MNVP dokazati verjetnost obstoja resne škode. To je, da lahko pride do te škode zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi ter drugem premoženju. MNVP bi morala v dovoljenju opredeliti, kaj si pod resno škodo sploh predstavlja, seveda pa mora biti ta škoda izražena v denarju, saj so tudi odškodnine za škodo denarnega značaja. Nič od tega ni v dovoljenju, razen, da je država v zadnjih 10 letih za izplačevanje škode na premoženju povprečno letno izplačala 173.000 evrov odškodnin. Seveda pa je bistveno, kakšne so bile odškodnine v letu 2024, pa tudi leta 2023, saj je iz teh mogoče deloma sklepati na obstoj verjetnosti resne škode za naprej. Dovoljenje torej ne obsega opredelitve, kaj je resna škoda, niti kaj je v denarju ta škoda za leti 2023 in 2024. Na ta način bi torej lahko presodili, ali res obstaja verjetnost resne škode, zaradi katere bi bil potreben odstrel 206 medvedov. MNVP govori o tem, da so naraščale skupne škode na premoženju (zlasti na sadovnjakih, čebelnjakih, govedu in konjih), toda ne navede višine te škode na posameznih delih premoženja, očitno je ta tako majhna, da si je ne upa zapisati v dovoljenje.

Nadalje MNVP navaja, da so se ob povečanju številčnosti populacije medveda za 100 osebkov letne škode po medvedu v povprečju povečale za 16%, letno število posredovanj intervencijske skupine zaradi kriznih dogodkov z medvedom za 14%, skupni konfliktni indeks (vključno s škodo na drobnici) za 4% in indeks vseh konfliktov (brez upoštevanja škode na drobnici) za 10%, pri čemer ne navedene višine škode v denarju, ki je edina merodajna za presojo, ali obstaja verjetnost resne škode v prihodnosti. Izražanje povečanja škode v % je nerazumljivo, saj se škoda ne more izražati na tak način, tudi država odškodnin ne plačuje v %, ampak v konkretnem denarju. Poleg tega pa je zelo manipulativno prikazovati povečanje v procentih, kajti če je osnova npr. 1000 evrov in je povečanje za 16%, je nova škoda samo 1160 evrov. To vsekakor ni nič. Sicer pa se škoda ne more seštevati, tako da bi škoda dosegla pojem resnosti s seštevkom pri več oškodovancih, temveč se pojem resne škode mora nanašati na posameznega oškodovanca. Kaj ima en oškodovanec skupnega s tistim, ki je oddajen npr. 200 km. Če ima nekdo škodo 100 evrov, drugi tudi, tretji 200 … in na koncu pride do neke večje številke, npr. 50.000 evrov, to ni resna škoda, saj je znesek na posameznika minoren.
Tudi dejstvo, da se je povečevalo število oz. gostota medvedov, kar navaja MNVP, ne pomeni samo od sebe, da je zaradi tega verjetnost nastanka resne škode podana ali pa večja. Tu so lahko še drugi elementi, ki bi jih moral MNVP pojasniti. Tudi dejstvo, da se povečuje škoda zaradi večje gostote medvedov, še ne pomeni, da gre za resno škodo, poleg tega pa ni rečeno, da to povečano škodo povzroči ravno medved, saj tudi druge živali povzročajo škodo. Torej, MNVP bi moral v dovoljenju navesti, kaj je resna škoda v tej zadevi, kolikšne so bile škode dosedaj, oboje v denarju, in kakšna je verjetnost, da bo nastala resna škoda v prihodnosti, ki jo je potrebno preprečiti z odstrelom 206 medvedov in seveda, kje se bo to zgodilo in kdaj. Pri tem je potrebno seveda navesti, da se lahko pri ugotavljanje škode upoštevajo samo škode, ki so nastale po izdaji dovoljenja za odstrel v letu 2024, kajti če bi se upoštevale vse pretekle škode, torej še tiste pred letom 2024, bi se nekatere upoštevale večkrat, kar seveda izkrivi dejansko stanje in s tem umetno napihne problem škod, ki je dejansko bistveno manjši, kot se prikazuje. Iz vsega tega izhaja, da obstoj verjetnosti resne škode ni dokazan, kar pomeni, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Posledica tega je lahko samo odprava dovoljenja, saj brez dokazane verjetnosti nastanka resne škode ne more biti odstrela.

Dokaz:
– sodna presoja
XX.
V zvezi z 2. alinejo 1. odst. 7. člena Uredbe pa je pomembno še nekaj drugega. Prvič: oškodovanci imajo po Zakonu o ohranjanju narave (člena 92 in 93) pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzročijo medvedi. Torej škode v principu nimajo, saj jo jim povrne država. Drugič: Po členu 92. ZON morajo osebe, ki jim medvedje lahko povzročijo škodo na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse treba, da obvarujejo svoje premoženje pred nastankom škode, pri tem lahko dobijo tudi pomoč države v smislu izvedbe ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali morajo biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščiti svoje živali pred nastankom škode po medvedih. Še posebej tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji do resne škode, povzročene strani medvedov, v principu niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. Če pa do škode pride, pa je to v glavnem krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. Če do resne škode v bistvu ne more priti, potem tudi ne obstaja verjetnost nastanka resne škode in te niti teoretično ni mogoče preprečevati in je tudi seveda ni potrebno.

Pa še nekaj: V dovoljenju ni navedena resna škoda v letu 2023 in 2024, čeprav država z njo razpolaga. Mogoče zato, ker je ta škoda bagatelna za državo. Nekaj deset tisoč evrov ali pa mogoče nekaj nad sto tisoč evrov namreč za državo ne pomeni praktično nič. Pred nekaj časa je v medijih pisalo, da je država za štiri avtomobile plačala več kot milijon evrov, kar nekaj direktorjev podjetij v večinski lasti države pa ima bistveno višjo letno plačo, kot je skupna letna škoda, povzročena s strani medvedov. Sicer pa država dobro ve, da se bodo pojavljale škode, saj človek vedno bolj uničujoče posega v naravo in živalstvo. Država iz muhe delata slona in na ta način razpihujeta sovraštvo do medvedov, kar je v nasprotju s 63. členom slovenske ustave. Pa še nekaj: če bi bil odvzem iz narave res zakonit, kar pa ni, bi morala biti podana vzročna zveza med storilcem in povzročeno škodo. Ali rečeno drugače: odvzeti bi morali tistega medveda, ki je povzročil škodo oz. tistega, ki bi lahko povzročil resno škodo in ne kar počez in še veliko število nedolžnih živali.

Veljavna strategija upravljanja z rjavim medvedom iz leta 2002 navaja mnogo nenasilnih ukrepov za preprečitev škode, ki so za državne organe obvezni. Šele ko so uresničeni vsi nenasilni ukrepi iz strategije, bi glede na predpise lahko prišlo do odstrela, saj milejši ukrepi niso bili uspešni. Gre za načelo sorazmernosti, ki se uporablja tudi v tem primeru. Sodišče govori o nekaterih izvedenih ukrepih, vendar bi se moralo preveriti ali so bili vsi ukrepi iz strategije izvedeni, kje in kdaj so bili izvedeni, kakšni so bili učinki pri posameznem ukrepu … Tega v sodbi ni zaslediti. Šele potem bi, seveda o upoštevanju navedb iz prejšnje alineje, lahko dovolilo odstrel kot skrajni ukrep za preprečitev resne škode, ker je drugače ni mogoče preprečiti.

Dokaz:
– sodna presoja
– strategija

XXI.

Po 3. alineji 1. odst. 7. člena Uredbe je razlog za odstrel medvedov, ob izpolnjenih drugih pogojih, tudi zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Na to alinejo se v dovoljenju formalno sklicuje tudi MNVP. Da se pojavi problem zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, mora obstajati nekaj, kar ogroža to zdravje in varnost. MNVP trdi, da je to rjavi medved, ki je v Sloveniji. Ali je to res? V strategiji piše, da je medved v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega, npr. v primeru, če se človek približa medvedki z mladiči, oz. če zaide med medvedko in mladiče ali da človek preseneti medveda v situaciji, ko razen v smeri prihoda človeka nima drugega izhoda, še zlasti če je ranjen ali je v brlogu, pa tudi v primeru srečanja človeka z izjemnimi osebki, ki odstopajo od splošnega obnašanja vrste in imajo veliko kritično tolerančno razdaljo do človeka (razdalja, v kateri medved še trpi bližanje resničnega ali domnevnega napadalca), zlasti, če človeka spremlja pes. Ker medved zelo dobro voha in sliši, se človeku praviloma izogne, zato so srečanja z medvedom redka, tudi na območjih, kjer je razmeroma pogost. V preteklosti je medved človeka napadel zelo redko. Vse to je navedeno v omenjeni strategiji. Medved torej v principu ni nevaren za človeka, razen izjemoma, kot prej navedeno.

Zdravje in varnost ljudi torej praviloma nista ogrožena. MNVP pa misli drugače, saj je potrebno odstreliti 206 medvedov tudi zaradi tega, da se zagotovita zdravje in varnost ljudi. Toda MNVP nevarnosti medvedov za ljudi v dovoljenju ni dokazal. V dovoljenju ni naveden niti en konkreten primer o tem, da bi medved napadel človeka in ga poškodoval ali ubil, niti naveden vsaj en konkreten primer srečanja človeka in medveda, niti da se je dalj časa zadrževal v neposredni bližini človekovih bivališč. V dovoljenju se sicer navaja, da so v obdobju treh let npr. skoraj polovico konfliktov predstavljali kategoriji »vdor medveda v naselje« in »pojavljanje medveda v naselju ali njegovi neposredni okolici«, vendar to ni nikakršen dokaz o tem, da je medved ogrožal ljudi. Kajti ni navedeno, ali je medved tam koga ogrožal in kdaj je bilo to oz. kaj je sploh počel tam. Seveda ni navedeno niti, kateri so kraji, kjer naj bi medved ogrožal zdravje in varnost ljudi. Iz vsega tega izhaja, da ni dokazano, da bi medved bil tisti, ki ogroža zdravje in varnost ljudi, kar pomeni, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Posledica tega je lahko samo odprava dovoljenja, saj gre za nepravilno odločitev MNVP.

Pa še to. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah ne definira pojma »zdravje in varnost ljudi. Definicija pa se lahko vsaj deloma najde v veljavni strategiji, kjer se med drugim navaja, da se izjemen odstrel medvedov izvaja v primeru, ko medved neposredno ogrozi človeka, to je, ko ga napade ali se dalj časa zadržuje v neposredni bližini človekovih bivališč. Jasno je, da lahko obstaja samo ena definicija, ki velja tako za izjemni odstrel kot tudi za »redni odstrel«, ki je predmet tega postopka – tudi predpisna definicija je samo ena. Ministrstvo bi tako moralo dokazati, glede na to, da je zanjo omenjena strategija obvezujoč akt, kar pomeni, da se mora ravnati po njem, da je medved napadel ljudi ali da se je dalj časa zadrževal v neposredni bližini človekovih bivališč. Pa tega ni storilo.

Dokaz:
– sodna presoja
– strategija

XXII.

V dovoljenju MNVP omenja tudi problematiko krmljenja medvedov in da ukinitev krmljenja medvedov ne bi pomembno vplivala na zmanjšano reprodukcijo oziroma povečano smrtnost in s tem na samoregulacijo. Toda bistvo krmljenja medvedov ni v tem, kar navaja MNVP, temveč v nečem drugem. In to je, da se z mrhovišči, ki vsebujejo krmo za medvede drži medvede proč od naselij. O mrhoviščih govori tudi strategija in jih kot obvezne navaja v osrednjem območju. Strategija navaja: »Mrhovišča za medvede se z namenom zadrževanja medvedov od naselij vzdržujejo le v osrednjem območju in sicer tako, da ne povzročajo navezanosti medveda na človeka. V prostoru so enakomerno razporejena in oddaljena od naselij praviloma ne manj kot 2 km. Na mrhovišče se poleg mesa – mrhovine in klavskih odpadkov (tudi ostankov prostoživečih živali), zlasti poleti polaga tudi koruza, jeseni pa sadje in tropine. Mrhovišča za medvede se zalagajo redno. Pri razporejanju krmišč namenjenih živalim drugih prosto živečih vrst, se v osrednjem in robnem območju upošteva, da jih bodo obiskovali tudi medvedi. Zato morajo biti čim bolj oddaljena od naselij in od meja območij ter razporejena glede na mrhovišča za medvede.« In še: »Na vsakih 6000 do 10 000 ha se redno vzdržuje po eno mrhovišče za medvede. Mrhovišča morajo biti razporejena enakomerno po prostoru glede na ekološko prepoznavne enote, oddaljena od naselij praviloma ne manj kot 2 km oziroma vsaj 1 km od kmetijskih zemljišč, predvsem od urejenih pašnikov in od meje z robnim območjem praviloma ne manj kot 5 km. Na površini, kjer se vzdržuje po eno mrhovišče za medvede, se hrana za živali drugih prostoživečih vrst, ki privablja medveda (koruza, tropine itd.) polaga največ na dve mesti razen v velikih gozdnih kompleksih, kjer želimo z gostejšo razporeditvijo krmišč zadrževati velike rastlinojede in zveri stran od kmetijskih predelov oziroma predelov gostejše poseljenosti ljudi.
Krmišča namenjena živalim drugih prostoživečih vrst, ki lahko privabljajo tudi medvede, morajo biti oddaljena od naselij oz. od kmetijskih zemljišč, predvsem od urejenih pašnikov in meje z robnim območjem praviloma ne manj kot 2 km.« Ob vsem tem bi bilo potrebno povedati še to, da po navedbah v dovoljenju količina hrane »na krmiščih v primerjavi s količino naravne hrane zelo majhna oz. praktično zanemarljiva«, kar pomeni, da tudi hrana na mrhoviščih ne bi bistveno vplivala na rodnost medvedov, saj bi je bilo zelo malo glede na ponudbo hrane v naravi. Tudi v strokovnem mnenju ZGS je navedeno, da več domačih raziskav kaže, da krmljenje v času hiperfagije z zadrževanjem medvedov globlje v gozdu, stran od naselij, delno zmanjšuje konflikte.

Mrhovišča so torej ukrep za odvračanje medvedov od naselij in to je eden izmed zelo pomembnih drugih zadovoljivih možnosti, ki morajo biti izvedeni pred odstrelom. Mrhovišča v smislu strategije bi tako zelo zmanjšala verjetnost nastanka resne škode in bi tudi močno preprečevala ogroženost ljudi er bi zagotavljala zdravje in varnost ljudi, če sta oba elementa res tolikšna, kot trdi MNVP. Iz dovoljenja ni razvidno, da bi mrhovišča v smislu strategije sploh obstajala, zato je to v nasprotju s strategijo. To pa pomeni, da je bil kršen materialni predpis, pri čemer gre za takšno hudo kršitev, ki bistveno vpliva na odločanje v obravnavani upravni zadevi v smislu, da dovoljenje ne bi smelo biti izdano, saj obstajajo druge zadovoljive možnosti.

Zanimivo je še to. Če je obrod bukve dober, je manj »konfliktov«, saj je za medvede več hrane v samem gozdu. To pomeni: več kot je hrane v gozdu, manj bo medvedov v naseljih. In zelo pomembno vlogo pri tem zato imajo mrhovišča. Ta pomenijo hrano za medvede v gozdu in ker bo te v gozdu več, je medvedi ne bodo iskali v naseljih oz. njihovi bližini. To smiselno izhaja tudi iz Strokovnih izhodišč za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023).

Dokaz:
– sodna presoja
– strategija
– Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023)

XXIII.

Ministrstvo tudi ugotavlja, da z več posameznimi odstreli osebkov, ki so neposredno prepoznani kot povzročitelji konflikta, ne bi dosegli cilja zmanjšanja gostot medvedov na določenih območjih in s tem zmanjšanja konfliktov. Ob tem je potrebno navesti, da cilj Uredbe ni zmanjšanje gostote medvedov, temveč preprečitev nastanka resne škode in zagotovitev zdravja in varnosti ljudi. Gostota medvedov ne pomeni avtomatično tudi določeno število konfliktov, v smislu več gostote, več konfliktov. Očitno MNVP uporablja Uredbo za dosego cilja, ki ga v Uredbi ni, kar pomeni zlorabo prava. Gostota ni bistvena, bistvene so resne škode in napadi na ljudi ter preprečevanju le-tega je cilj Uredbe. Enako velja v smislu Habitatne direktive, tudi pri njej ni cilj odstrela zmanjšanje gostote oz. številčnosti, temveč preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi … Poleg tega pa MNVP ne pojasni podrobneje, zakaj s posameznimi odstreli medvedov, ki so neposredno prepoznani kot povzročitelji konflikta, cilja ne bi dosegli, seveda pa ne predloži tudi nobenega dokaza za to. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki bistveno vpliva na odločitev in je zato potrebno dovoljenje odpraviti.

Dokaz:
– sodna presoja
– kot do sedaj
XXIV.

MNVP v obrazložitvi dovoljenja govori o konfliktih oz. konfliktnem indeksu ter indeksu vseh konfliktov in to naj bi bilo tisti odločilni faktor, od katerega je odvisno, koliko medvedov bo odstreljenih. Uporaba obeh indeksov je v nasprotju z Uredbo, saj ju ta ne pozna. Enako velja za strategijo, ki zavezuje tako MNVP kot ZGS. Uredba govori o resni škodi in zagotavljanju zdravja in varnosti ljudi in ne o konfliktnem indeksu ali indeksu vseh konfliktov. Zato je uporaba indeksa v nasprotju z omenjenima pravnima aktoma in pomeni kršitev materialnega prava, pa tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je potrebno dovoljenje odpraviti.

Če pa se kljub temu po mnenju sodišča lahko uporabi konfliktni indeks ali indeks vseh konfliktov, pa je potrebno navesti, da ju MNVP v obrazložitvi sploh ne pojasni. Ne pojasni, kaj so elementi indeksa, kakšni so ponderji, ki dajejo konfliktu določeno težo, kakšna je lestvica teže konfliktov, kdaj konfliktni indeks doseže resno škodo, ki jo je potrebno preprečiti z odstrelom, kdaj konfliktni indeks pomeni, da je zaradi zagotovitve zdravja in varnosti ljudi potreben odstrel 206 medvedov. In podobno. Odločba o tem nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev ZUP, ki terja odpravo odločbe. MNVP navaja, da so naraščale skupne škode na premoženju (zlasti na sadovnjakih, čebelnjakih, govedu in konjih), ne navede pa, kakšne so vrednostno te škode prej in potem, niti ne omeni, da imajo lastniki premoženja in rejnih živali, ki so izven objektov, pravno dolžnost zaščite svojega premoženja in če pride do škode po medvedu, je to njihova odgovornost in zato ne more biti del resne škode. MNVP govori o pogostosti kriznih dogodkov, o naraščanju skupnih konfliktov, toda vse tega ne pojasni s konkretnimi podatki in seveda ne navede dokazov za to. »Statistične analize kažejo, da so se vsi konfliktni tipi povečevali tudi z naraščanjem številčnosti medveda. Ob povečanju številčnosti populacije medveda za 100 osebkov so se letne škode po medvedu v povprečju povečale za 16%, letno število posredovanj intervencijske skupine zaradi kriznih dogodkov z medvedom za 14%, skupni konfliktni indeks (vključno s škodo na drobnici) za 4% in indeks vseh konfliktov (brez upoštevanja škode na drobnici) za 10%,« navaja MNVP. Ministrstvo ne navede nobenih konkretnih podatkov, ne navede niti začetnih osnov, ki bi dali neko sliko celotne zadeve. Govori o intervencijski skupini, ki je že več let ni in celo uporablja število posredovanj, izvedeno daleč nazaj, kot relevanten podatek.

»V obdobju treh leta so, npr. skoraj polovico konfliktov predstavljali kategoriji »vdor medveda v naselje« in »pojavljanje medveda v naselju ali njegovi neposredni okolici«, za kateri bi bila brez zmanjšanja lokalnih gostot medveda edina učinkovita rešitev ograditev vseh naselij v območjih, kjer se pojavljajo konflikti, kar pa ni izvedljivo, niti sprejemljivo,« navaja MNVP v dovoljenju. V katero alinejo 1. odst. 7. člena Uredbe spada »vdor medveda v naselje« in »pojavljanje medveda v naselju ali njegovi neposredni okolici«. Ali je to v zvezi z resno škodo (druga alineja) ali ogrožanje zdravja in varnosti ljudi (tretja alineja)? Kako pojavljanje medveda v naselju ali neposredni okolici samo po sebi povzroča resno škodo ali ogroža zdravje in varnost ljudi, ni jasno, še manj pa pojasnjeno s strani MNVP. Ob tem je v strategiji določeno, da se izjemen odstrel medvedov izvaja v primeru, ko medved neposredno ogrozi človeka, to je ko ga napade, ko se dalj časa zadržuje v neposredni bližini človekovih bivališč ali v primeru, ko napada domače živali. To so po strategiji tri konfliktne situacije, kjer je dovoljen izredni odstrel in drugače ne more veljati niti za »redni odstrel«, če so seveda izpolnjeni še drugi pogoji. Poleg tega pa bi morala država poskrbeti za mrhovišča, ki bi preprečevala prihod medvedov v bližino naselja oz. v naselje samo, kot je bilo to že predhodno pojasnjeno.

MNVP tudi navaja, da je »z naraščanjem gostot umikanje medvedov od neposredne bližine naselij vse manj izrazito, kar je verjetno posledica izogibanja negativnim znotrajvrstnim interakcijam med medvedi oz. iskanja kompromisa subdominantnih medvedov med nevarnostjo kontakta s človekom oz. z drugimi medvedi. Mlajši in odrasli medvedi lahko namreč ubijejo nesorodne mladiče (t. i. infanticizem). Vodeče medvedke (in tudi mladi medvedi nasploh) se v izogib tovrstne nevarnosti začasno ali trajno umikajo v (neposredno) bližino ali na sam rob naselij, kjer se počutijo varnejše. Prav te kategorije medvedov najpogosteje povzročajo konflikte.« Za takšne navedbe MNVP ne predloži nobenega dokaza, sama ekspertiza seveda to ni. Gre za mnenja, na mnenjih pa ni mogoče utemeljiti ubijanja čutečih živih bitij, bitij, ki imajo svojo osebnost in so zato unikati. Mogoče pa se medvedi umikajo v naselja zaradi tega, da se izognejo lovcem, ki kot po tekočem traku ubijajo prostoživeče živali in vznemirjajo ostale dele narave. In se v naseljih počutijo bolj varne, saj so naselja nelovne površine. Lovci letno po »ukazu« države pomorijo okoli 100.000 nedolžnih prostoživečih čutečih živih bitij.

Strokovno mnenje za odvzem osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos) iz narave v letu 2025 (v nadaljevanju: strokovno mnenje), ki ga je pripravil Zavod za gozdove Slovenije govori o metodi vrednotenja jakosti konfliktov in ta omogoča smiselno združevanje različnih konfliktnih tipov v enoten zvezen kazalnik skupnih konfliktov z medvedom. Metoda daje robustne rezultate in omogoča objektivne prostorske ter časovne primerjave skupne jakosti konfliktov. Konfliktni indeks se izračuna na osnovi prostorsko in časovno opredeljenih podatkov vseh oblik prijavljenih škod po medvedu in ukrepanj intervencijske skupine (pravi in lažni napad na človeka, »vdor medveda v naselje«, itn.), upoštevaje pripadajoče, ekspertno določene uteži (ponderje). Podatke o vseh evidentiranih škodah in posredovanjih intervencijske skupine zbira in v elektronski bazi vodi Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Tako opredeljuje »konfliktni indeks« ZGS. Zanimivo je, da so del tega indeksa tudi ukrepanja intervencijske skupine, ki pa je že dolgo ni več in zato ta indeks nima aktualne vrednosti in je neuporaben oz. napačen. Okoli 50 % konfliktov naj bi bilo pojavljanje medvedov v naseljih in vdori v naselja (49,4 % konfliktov po medvedu), škode na čebelnjakih (10,0 %), na drobnici (9,6 %), na sadnem drevju (7,2 %), govedu in konjih (4,8 %), na koncu pa so lažni napadi na človeka (2,1 %), v letih 2021-2024 je bilo prvih konfliktov okoli 30 %. Velika večina konfliktov je v omenjenem obdobju torej nastala v naseljih ali na njihovem robu. Po Uredbi pa ni bistveno, kje naj bi bila verjetnost nastanka resne škode ali ogroženost zdravja in varnosti ljudi, zato ni bistveno, ali je do tega prišlo v naseljih ali na njihovem robu. To ne more biti noben poseben ponder. Ob tem je potrebno še navesti, da samo pojavljanje medveda v naseljih ali vdori v naselja ne more biti konflikt, saj sta za konflikt vedno potrebna dva. Marsikdo je že srečal medveda, pa to ni bil noben konflikt, pa to zanj ni bil konflikt. Medved je bil v bližini naselja, tam pa ni bilo ljudi, zaradi česar tudi to ni noben konflikt. Tudi strah ljudi ali občutek ogroženosti nista elementa, ki bi dopuščala odstrel medvedov. Seveda tudi lažni napad medveda ni razlog za odstrel. Pa še to: Nepomembni konflikti povečujejo težo konfliktnega indeksa oz. število konfliktov in s tem umetno povečujejo »nevarnost« medvedov glede resne škode kot zdravja in varnosti ljudi. Postavi se tudi vprašanje: če medved napade ovce in še skrbnika teh ovac, kam se beleži ta dogodek? Ali je to en konflikt ali dva?

ZGS je pri določitvi števila medvedov za odstrel, tako pravi, uporabil najnovejše podatke o konfliktih, ki so jih povzročili medvedi (ažuriran indeks konfliktnosti za obdobje januar 2021-december 2024). To je zelo zanimivo, saj se isti podatek uporabi večkrat, kar je nerazumljivo in umetno povečuje »ogroženost«. Npr. podatek iz leta 2021 je bil uporabljen tako leta 2022, 2023, 2024 in tudi leta 2025. Logično je, da bi lahko bil uporabljen samo zadnji podatek in ne podatki za leta nazaj. To vse izkrivlja sedanje realno stanje.

Vsekakor pa je potrebno iz konfliktnega indeksa izločiti vse tiste »konflikte«, ki se tičejo škode, saj so škode bolj ali manj posledica neodgovornega ravnanja skrbnika živali ali lastnika premoženja, kjer je bila škoda storjena, saj sta kršila predpise in nista zavarovala svojega premoženja. Torej iz konfliktnega indeksa odstraniti rejne živali izven objektov, pa tudi vdore medvedov v naselje in zadrževanje medvedov v bližini naselja, saj do njih ne bi prišlo ali pa bi tega bilo bistveno manj, če bi bila mrhovišča, ne samo v osrednjem območju medveda po strategiji, temveč tudi po ZZZiv izven osrednjega območja. Teh očitno ni ali pa premalo, in ta opustitev predpisanih ukrepov ne more iti na škodo živali. Poleg tega bi ukrep, da se odpravi vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem, preprečil praktično vse »konflikte«, če bi bil izveden oz. striktno izveden, kar bi po strategiji moral biti.

Dokaz:
– sodna presoja
– strokovno mnenje

XXV.

Dober pokazatelj števila konfliktov, kot jih prikazuje sporno dovoljenje in drugi dokumenti v zvezi z njim, je izdaja dovoljenj za odstrel posameznih medvedov zaradi preprečitve resne in zagotovitve zdravja in varnosti ljudi, ki jih vsako leto izdaja MNVP. O teh dovoljenjih v izpodbijanem dovoljenju ni podatkov, torej koliko jih je MNVP izdal v letih 2024, 2023 in 2022 in iz kakšnega razloga. Po mnenju tožnika je teh dovoljenj malo, mogoče kakšnih 10 v letu 2024, nekaj podobnega pa tudi v letih 2023 in 2022. To kaže, da je konfliktov zelo malo, saj bi v nasprotnem bilo teh konfliktov mnogo več. Tudi če je teh dovoljenj enkrat ali dvakrat več, to zadeve ne spremeni. Čeprav je po mnenju tožnika, glede na število izdanih individualnih dovoljenj, realnih konfliktov zelo malo, kar kaže na to, da medvedi ne povzročajo veliko konfliktov, pa je MNVP izdal dovoljenje za odstrel kar 206 medvedov. Kar je s tega vidika skrajno nerazumljivo in seveda nezakonito. Kaže pa tudi na to, da preprečitev resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi ni cilj izdanega dovoljenja, kot bi moralo to biti, temveč je cilj nekaj drugega. Pa še to: če bi bilo teh konfliktov zelo veliko, bi moralo biti tudi število izdanih individualnih dovoljenj bistveno več! Pa temu očitno ni tako.

Dokaz:
– sodna presoja
– število izdanih dovoljenj za odstrel za leta 2024, 2023 in 2022, kar naj predloži MNVP

XXVI.

MNVP navaja, da populacija medvedov v Sloveniji, kljub velikim gostotam, ne kaže znakov samoregulacije, zato se po mnenju ZGS in trditev v ekspertizi in dopolnitvi ekspertize ter ekspertni oceni lahko pričakuje, da se bodo konflikti brez odvzema določenega števila medvedov iz populacije znatno povečevali. Da populacija medvedov ne kaže samoregulacije, ni z ničimer dokazano. Če MNVP, ZGS in drugi tega ne opazijo, še ne pomeni, da samoregulacije ni. Seveda samoregulacija obstaja, res pa je, da jo lov oz. odstrel živali zelo moti. Nekaj raziskav v zvezi s tem:

– Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83 % mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) To je bilo objavljeno v prvi številki revije Lovec leta 2007 na strani 22.

– Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57 % oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60-% primerih našli dva fetusa, 8 % ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.

– V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova. (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)

– Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.

– Pri vsem tem je treba navesti še besede raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla. Ta je dejal: »V Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov. Raziskave iz Afrike so prav tako pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Populacijo je uspelo zmanjšati le Izraelu, to so dosegli z zmanjšanjem dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov.«

– Še nekaj izjav v zvezi z lovom:
– Zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji je dejal, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije.
– Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.«
– Biolog graške univerze Karl-Franzens Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.«

Italijanski zoolog prof. Carlo Consiglio je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« opremljeni s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov (Carlo Consiglio: O nesmiselnosti lova; Založba Zweitausendundeins, 2001).

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v delu Triglavskega narodnega parka. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, tudi v obrazložitvi izpodbijanega zakona se to omenja, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev. Vse to pa pomeni, da gre za nepotrebno pobijanje medvedov, kar je protizakonito. Kajti nepotrebno pobijanje medvedov se smatra kot mučenje živali, in je tudi v nasprotju z 72. členom slovenske ustave, po katerem mučenje ni dovoljeno. V nasprotju pa je tudi s 4. členom ZZZiv, ki nepotrebno usmrtitev živali smatra kot mučenje živali.

Vse zgoraj navedeno dokazuje, da je lov oz. odstrel škodljiv in v bistvu povečuje število živali, saj se vrsta pred lovom brani s povečano rodnostjo in drugim navedenim. To pa tudi pomeni, da je vsakoletni odstrel medvedov, ki ga ukazuje država, škodljiv za vrsto rjavi medved in pomeni za to vrsto hudo breme, predvsem za samice, ki so zaradi odstrela zelo obremenjene. To pa vsekakor škodi ugodnemu stanju vrste rjavi medved. Lov oz. odstrel medvedov res uravnava populacijo, toda v negativnem oz. uničujočem smislu. Število živali se zaradi lova v bistvu poveča in ne zmanjša. Dokaz za to je vsekakor stanje v Sloveniji, kjer je po navedbah države vedno več medvedov in to ob zelo velikem letnem odstrelu. Vzročna zveza med lovom in povečanim številom živali je tako znanstveno dokazana.

Torej, samoregulicija živalske vrste obstaja, zato nasprotne navedbe v dovoljenju niso točne.

Dokaz:
– sodna presoja
– v opombah navedeni viri
– Članek Zverinska zarota – Strah pred šakalom
– izvedenec za varstvo narave oz. okolja
– izvedenec za ekologijo
– kot do sedaj

XXVII.

V zvezi z ohranitvijo ugodnega stanja populacije, ki je eden izmed pogojev, da se lahko dovoli odstrel medvedov, MNVP ugotavlja, da podatki spremljanja stanja populacije medveda v Sloveniji kažejo, da je populacija v ugodnem stanju ohranjenosti s trendom izboljšanja. Ocena spomladanske številčnosti za leto 2025 je 954 (880 – 1050; 95% CI) osebkov, navaja MNVP. Ta ocena temelji tudi na genetski metodi, narejeni leta 2023. Podrobnejših podatkov iz te metode v dovoljenju ni. Ali je bil medved, katerega genetski vzorec so našli in ga analizirali po genetski metodi, takrat še živ? Ali je mogoče že v času najdbe vzorca bil mrtev? Zraven genetskega vzorca mora biti še datum in lokacija odvzema. Tako se bo tudi videlo ali je bil na kraju odvzema vzorca lov na medvede in kdaj in koliko so jih ustrelili. Tako se lahko izločijo vzorci, ki pripadajo medvedom, ki so umrli pred štetjem oz. odvzemom vzorcev. Potrebno pa je tudi ugotoviti število medvedov, ki so bili ustreljeni pred odvzemom genskih vzorcev in objavo rezultatov. MNVP ne predloži nobenih dokazov, da so bili vsi medvedi, zajeti v genetski metodi, še živi, ko je bila narejena analiza oz. objavljeni rezultati. Če niso bili, potem je ocena številčnosti seveda napačna. Ali mogoče mrtve medvede prištevajo med žive in tako umetno dvigujejo število živali!?

Odstrel medvedov v številu, ki ga predvideva dovoljenje, ne bo škodil ohranitvi ugodnega stanja populacije medvedov, meni MNVP. To v obrazložitvi ni dokazano, temveč gre za pavšalne navedbe, ki jih tako sploh ni mogoče preizkusiti. Zakaj? Omenja se število medvedov in teh je dovolj, da odstrel ne bo spremenil ugodnega stanja v neugodno stanje – tako trdi država. Kdo pa sploh ve, koliko medvedov prenese Slovenija oz. kakšno je naravno ravnovesje med medvedi ter ostalimi deli narave. Človek vsekakor ne, tudi država ne. Mogoče lovci? Jasno je, da ne. Habitati so v vedno slabšem stanju. Splošno znano je, da je vedno več neurij, tudi vetrolovov, vedno več suš in drugih posledic podnebnih sprememb, ki že prihajajo v podnebne katastrofe in vse to poslabšuje oz. uničuje habitate medvedov in drugih živali. Tudi lov poslabšuje stanje habitatov s povzročanjem hrupa, strelov, svinca … Pozidave se širijo v habitat medveda in drugih živali. Kako je lahko vrsta rjavega medveda v ugodnem stanju, če morajo medvedi stalno bežati pred lovci in drugimi osebami, kar na njih pušča negativne psihične posledice, ki se seveda prenašajo na potomce. Vedno bolj zastrupljeni elementi habitatov (voda, zrak, prst), kjer živijo medvedi, neugodno vplivajo na stanje živali in zato je jasno, da medvedi posamezno niti kot vrsta ne morejo biti v ugodnem stanju. To stanje se bo v prihodnosti samo še poslabševalo. Kako bo vrsta v ugodnem stanju, če mora hrano iskati v naseljih oz. ubijati domače živali – medved je v osnovi mrhovinar in zanj je prava hrana mrhovina, ki pa jo je vedno manj, saj vedno manj prostoživečih živali umre naravne smrti, saj le-te na veliko morijo lovci. Torej v habitatu medvedov ni dovolj hrane zanje. Če ne bi bilo lova, bi imel medved, in seveda druge zveri, dovolj svoje naravne hrane, to je mrhovine, saj je po naravi mrhovinar. Je torej čistilec narave, kar je zelo pomembna naloga v okviru narave in naravnega ravnovesja. In to mu človek vedno bolj onemogoča, saj praktično prostoživeče živali ne umirajo več naravne smrti. Bolj ali manj vse te živali pobijejo lovci in poberejo njihova trupla tako, da ni mrhovine za mrhovinarje. Kako na medvedji habitat in na same te živali vpliva lov na druge živali? Zelo slabo kajti narava je polna kovin od lovskih pušk, v gozdovih zaradi lova obstaja atmosfera strahu med živalmi, živali morajo biti praktično stalno v gibanju, da ubežijo pred uničujočimi lovci, stanje gozdov in polj je vse slabše … Sekanje dreves v gozdovih in goloseki spreminjajo medvedov habitat na slabše, seveda ne samo njihov. In še: kako je lahko vrsta rjavega medveda v ugodnem stanju, če se vsako leto v zadnjem času umori okoli 200 medvedov, čutečih živih bitij? Mogoče pa pomeni večje število medvedov, o katerih govori obrazložitev dovoljenja ravno dokaz, da vrsta medveda ni v ugodnem stanju. Kajti vrsta se brani, ko je napadena s strani lovcev tako, da se ob večjem lovu rodi več živali. Lovci so grožnja za obstoj vrste in ta to zazna ter ustrezno reagira. To je naravni mehanizem obrambe vrste pred uničevanjem s strani človeka in to je znanstveno dokazano, kot že navedeno. Če ne bi bilo lova, bi bilo verjetno manj medvedov pri nas in zato tudi bistveno manj problemov, o katerih govori dovoljenje. Za probleme je torej odgovorna država, ki dopušča lov in odstrel medvedov in drugih živali, posledice teh uničevalnih ravnanj pa nosijo lokalni prebivalci in kmetje pa tudi drugi. Dejstvo tako je, da drugi oz. obravnavani kumulativni pogoj ni izpolnjen in je tako izpodbijani odstrel v nasprotju s 7. členom Uredbe. Jasno je tudi, da predvideni odstrel škodi biotski raznovrstnosti, saj ta vključuje tudi raznovrstnost znotraj vrst in ne samo med različnimi vrstami (2. člen ZON). Vsaka posamezna žival je enkratno individualno bitje in je zato nenadomestljiva v okviru biotske raznovrstnosti. Absurdno je, da se zaščitene živalske vrste varujejo tako, da se ubijajo njeni deli. Torej ugodno stanje se varuje tako, da se ubijajo pripadniki te vrste. To ni varstvo vrste, temveč njeno uničevanje. Odstrel ni metoda za zagotavljanje ugodnega stanja vrst. Če bi bila, potem medvedov ne bi bilo preveč. In še zelo važno: Če je medved ogrožen, potem se ne strelja le-teh, temveč v smislu 81. člen ZON samo tiste živali, ki ogrožajo oz. ubijajo medvede.
Pa še nekaj: ali ne bi z droni, opremljenimi z ustreznimi kamerami, hitro ugotovili števila medvedov v Sloveniji?

Dokaz:
– sodna presoja
– kot do sedaj

XXVIII.

ZON v 26. členu govori o varstvu mednarodno varovanih vrst, kar medved vsekakor je. Določa, da je vrsta v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje. V tem smislu bi MNVP moral obrazložiti pogoj iz Uredbe, ki v 7. členu govori o tem, da odvzem ne bo škodoval ugodnemu stanju populacije. Pa tega ni storil, saj manjkajo navedbe in dokazi o tem, da je habitat medveda za dolgoročno ohranitev dovolj velik in da bo verjetno to tudi v prihodnje … Zato je dovoljenje v nasprotju tudi s 26. členom ZON in določbah ZUP, ki govorijo o obrazložitvi odločbe (člen 214).

Odstrel medvedov nima samo negativnega vpliva na samo vrsto, saj jo slabi, vprašanje tudi je, kakšen vpliv ima ta odstrel na druge zavarovane in tudi nezavarovane živalske vrste oz. njihove pripadnike, ki živijo na območju medveda in kakšen vpliv ima odstrel medvedov na habitate drugih zavarovanih in nezavarovanih živalskih vrste. Seveda so del habitata živalske vrste tudi habitati zavarovanih in nezavarovanih rastlinskih vrst. Velika verjetnost je, da je vpliv odstrela na omenjene živalske in rastlinske vrste ter njihove habitate negativen, saj nekaj, kar je negativno (odstrel medvedov), ne more imeti pozitivnih posledic. MNVP bi moral tudi dokazati, da odstrel medvedov nima negativnega vpliva na ostale prostoživeče živali oz. da odstrel medvedov ne bo negativno vplival na ugodno stanje drugih živalskih in rastlinskih vrst in njihovih habitatov oz. da bo ta vpliv čim manjši.

Odstrel 206 medvedov ruši naravno ravnovesje (2. in 3. člen ZON), saj so lahko porušeni medsebojni socialni odnosi med medvedi in med njimi ter drugimi prostoživečimi živalmi, vsekakor pa odstrel ruši oz. uničuje gensko strukturo populacije rjavega medveda. Odstrel namreč producira negativno energijo, ki sega tudi v gene medvedov in drugih živali in jih spreminja na slabše.

Dokaz:
– sodna presoja
– kot do sedaj

XXIX.

V strategiji je navedeno: »Ohranitev vrste rjavega medveda je pogojena z ohranitvijo najmanj tako velike populacije, da se v njej lahko izravnavajo izgube zaradi odklona od enakomerne spolne strukture, nepredvidljivih dogodkov v okolju ter da je ohranjena zadostna genska raznolikost (minimalna viabilna populacija). Tako velika populacija rjavega medveda potrebuje za svoj obstoj velik življenjski prostor. V primeru, da velikost populacije pade pod minimalno, vrsta prične izumirati. Domnevno šteje minimalna viabilna populacija rjavega medveda nad 1000 živali.« Če se pravilno razume strategija, mora biti v Sloveniji najmanj 1000 medvedov, da rjavi medved v Sloveniji ne začne izumirati. Že sedaj je glede na podatke v dovoljenju v Sloveniji v bistvu manj medvedov od navedene številke, bilo naj bi jih nekaj manj kot 1000 in ta številka se bo še zmanjšala, saj je cilj, da je v Sloveniji samo 800 medvedov. To pa pomeni, da bo vrsta rjavi medved začela v Sloveniji izumirati. Glede na minimalno viabilno populacijo in trend zmanjšanja pod to številko, je jasno, da vrsta rjavi medved ni in ne more biti v ugodnem stanju.

Dokaz:
– sodna presoja
– strategija
– kot do sedaj

XXX.

Eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za odstrel medvedov v smislu 7. člena Uredbe je tudi, da ni druge zadovoljive možnosti. MNVP meni, da ni drugih zadovoljivih možnosti za preprečitev resne škode in zagotovitev zdravja in varnosti ljudi oz. niso sprejemljive in zadovoljive. Te možnosti seveda so in so navedene v strategiji. Ta navaja npr. naslednje nenasilne ukrepe:
• Vzpostavi se redno sodelovanje med lokalnim prebivalstvom in strokovnimi javnimi inštitucijami, ki so od države pooblaščene za spremljanje medveda.
• V primeru ogroženosti se zagotovi začasna prisotnost pooblaščene ekipe za spremljanje medveda in takojšnje ukrepanje, če je to treba.
• Zagotovi se možnost stalnega telefonskega obveščanja v primeru ogroženosti zaradi medveda.
• Odlov in krmljenje medvedov.
• Odpravi se vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem.
• Ljudi se izobražuje o biologiji in ekologiji rjavega medveda, svetuje se jim o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda ipd.,
• Pripravi se program izobraževanja za učence osnovnih in srednjih šol.
• Pri novem uvajanju paše v osrednje območje se daje prednost govedoreji.
• Za pašo že prisotne živine, zlasti drobnice, morajo biti pašniki zaščiteni z elektro ograjami, ki preprečujejo dostop medveda na pašnik, ali varovani s pastirjem in /ali za to usposobljenimi psi.
• Kmetijska zemljišča v strnjenih kompleksih gozdov osrednjega območja se ne oddaja v najem za namen paše živine.
• Čebelnjake se zavaruje z električnimi ograjami.
• Uredi se neurejena odlagališča organskih odpadkov, vključno z odpadki od domačih klavnih živali.
• Gojenje živali prosto živečih vrst v oborah se ureja na osnovi predpisov o ohranjanju narave, varstva okolja ter zaščite živali.
• Izobražuje se kmete o življenjskih navadah medveda, obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda, o ravnanju v konfliktnih primerih ipd.
• V bližini pomembnih delov življenjskega prostora medveda (npr. brlogov) se gozdarska dela opravljajo v času, ko je dejavnost za medvede najmanj moteča; zlasti se po možnosti ne opravljajo v času od začetka decembra do konca aprila.
• Ohranja se plodonosno in odmrlo drevje.
• Ohranja se pestra zgradba gozdov.
• Gozdna infrastruktura se gradi v času, ko je poseg za medvede najmanj moteč, zlasti ne v času od začetka decembra do konca aprila in v oddaljenosti najmanj 100 m od pomembnih delov življenjskega prostora.
• Obiskovalce se usmerja na določene poti in mesta, ki so za medveda najmanj moteča in zlasti primerno oddaljena od pomembnih delov življenjskega prostora.
• Obiskovalce se izobražuje o življenjskih navadah medveda in pravilih ravnanja ob srečanjih z medvedom ter se jih ozavešča o pomenu varstva.
• V premeru najmanj 500 m od pomembnih delov življenjskega prostora medveda se ne gradi javnih prometnih infrastrukturnih objektov.
• Lokacija za izgradnjo infrastrukturnih in drugih objektov se vedno preverja glede vpliva na pomembne dele življenjskega prostora medveda in migracijske poti osebkov.
• Prek obstoječih in načrtovanih cest, avtocest in železnic se zagotovi povezanost med populacijskimi enotami.
Gre za ukrepe za različne skupine ljudi, za različne dejavnosti in različne geografske predele. Vsem pa je skupno, da gre za nenasilne ukrepe za varstvo in sožitje medveda s človekom. Vse te ukrepe je treba izvesti pred odvzemom iz narave, saj tudi v odnosu do živali velja načelo sorazmernosti, ki se uporablja tudi v pravu živali, po katerem je treba zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. Torej sožitje in varstvo je treba najprej doseči z blažjimi sredstvi, šele na to pridejo na vrsto manj blažja. To izhaja tudi iz Uredbe, ki govori o »da ni druge zadovoljive možnosti.« Vsi ti nenasilni ukrepi iz strategije niso bili izvedeni, vsaj iz obrazložitve dovoljenja to ni razvidno. Država bi morala poskrbeti, da bi bili izvedeni vsi nenasilni ukrepi, navedeni v strategiji, tako glede ljudi, dejavnosti in geografskih predelov. Torej, če bi se za primer vzelo osrednje območje bivanja medvedov, bi moralo biti v obrazložitvi dovoljenja navedeno, da so bili pri lokalnem prebivalstvu izvedeni vsi tisti ukrepi, ki jih predvideva strategija na str. 22, glede kmetijstva tisti na str. 23, gozdarstva, turizma, rekreacije, nabiralništva gozdnih sadežev, gradnje infrastrukturnih in drugih objektov ter njihova uporaba ter dejavnost vojske in policije pa tisti na str. 24. In sicer bi morali biti podatki o tem, kdaj in kje je bil kakšen ukrep izveden, koliko je stal in vse drugo, da je mogoče preveriti, ali gre za pravilen ukrep, kakšna je bila njegova učinkovitost in podobno. Tega v obrazložitvi ni. In če ti ne bi bili uspešni, bi lahko razmišljala o odvzemu, seveda ne z odstrelom. Odstrel medvedov ni sorazmeren ukrep, temveč najhujši ukrep, saj se pomori zelo veliko število živali. Kljub tako veliko moriji pa so škode vsako leto. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča U 1804/2001. V tej sodbi je sodišče jasno zapisalo, da to načelo izhaja iz 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 5. alineje 26. člena ZZZiv (usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo ali pa zelo malo. To pa pomeni, da odstrel dejansko ni v vzročni zvezi z zmanjševanjem škod, temveč se te zmanjšujejo na podlagi nenasilnih preventivnih ukrepov.

Kako pomembni so nenasilni ukrepi za ohranjanje sožitja med medvedi in ljudmi, je razvidno iz naslednjega primera. Gre za povezanost lova oz. povečanega lova na število konfliktov na primeru ameriških medvedov. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje, ali je res tako. V nadaljevanju je primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane … Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah, kjer so povečali odstrel medvedov, to pa so bile Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Ta primer dokazuje, da je z nenasilnimi ukrepi mogoče zaustaviti konflikte ali pa jih vsaj bistveno zmanjšati. To je torej pot v Sloveniji. Zakaj država ne gre po tej nenasilni poti? Po poti, ki je dobra za vse, tako za živali kot za ljudi. Odstrel živali torej ni v vzročni zvezi z zmanjšanjem konfliktov, saj ne vodi do manjšega števila konfliktov.

MNVP v dovoljenju sicer navaja nekaj ukrepov za varovanje premoženja, toda gre samo za pavšalne navedbe, treba bi bilo navesti točno, kateri ukrepi so bili izvedeni s strani države ali drugih, kje, kdaj, kakšen je bil efekt ukrepov … Zato je jasno, da se ni ravnalo po strategiji, ki točno določa ukrepe in drugo v zvezi z njimi.

Dokaz:
– sodna presoja
– strategija
– sodba Vrhovnega sodišča U 1804/2001
XXXI.

Glede drugih zadovoljivih možnosti MNVP še meni, da druge možnosti odstranitve medveda z določenega območja, kot so odlov in preselitev osebka na drugo mesto v naravi, sterilizacija in zadrževanje v ujetništvu, niso sprejemljive in zadovoljive možnosti.

Medvedi naj bi se večinoma vračali nazaj, zato je ukrep odlova in preselitve nesprejemljiv. MNVP ne navedene nobenih dokazov za te svoje navedbe, niti podrobneje ne pojasni, kdaj in kje so že bili izvedeni odlovi in preselitve in kaj se je dogajalo ter tako ni mogoče preizkusiti navedb. Ali ni zadrževanje v ujetništvu oz. preselitev medvedov v azile za medvede bolj etično kot pa umor teh živali? Predpisi se lahko hitro spremenijo, če je volja in omogoči zadrževanje v ujetništvu živali zavarovanih vrst odvzetih iz narave.

Posledice sterilizacije (kastracije) medvedov v naravnem okolju so nepredvidljive in lahko škodujejo populaciji, meni MNVP. Gre za čudno logiko: ubijanje in uničevanje medvedov ne škoduje populaciji, sterilizacije (kastracije) pa. Zakaj bi bile te nepredvidljive, MNVP ne pojasni, poleg tega pa ne dokaže, da se z njimi ne more doseči cilj, ki ga zasleduje ministrstvo, to je manjše število medvedov. Seveda bi do tega prišlo, ker bi se rodilo manj medvedov in bi se gostota zmanjšala. Znana je tudi kemična kastracija, ki se že izvaja pri nekaterih drugih živalih, npr. psih. Zakaj ta pri medvedih ni sprejemljiva, MNVP ne pojasni, niti ne dokaže.

MNVP tudi ugotavlja, da z več posameznimi odstreli osebkov, ki so neposredno prepoznani kot povzročitelji konflikta, ne bi dosegli cilja zmanjšanja gostot medvedov na določenih območjih in s tem zmanjšanja konfliktov. Kot že navedeno, cilj Uredbe ni zmanjšanje gostot medvedov, temveč preprečitev resne škode in zagotovitev zdravja in varnosti ljudi. Zato je ta navedba nerazumljiva.
Sicer pa vsaka smrt medveda pomeni manjšo gostoto, kar seveda velja tudi glede odstrelov posameznih osebkov, ki so neposredno prepoznani kot povzročitelji konflikta.

Obstaja tudi kontracepcija za živali in to je humano sredstvo za zmanjšanje števila medvedov. Kontracepcija se že uporablja za pse, mačke in podgane, pa še mogoče za kakšno vrsto živali in ni razloga, da se ne bi uporabljala tudi za zmanjšanje števila medvedov. MNVP vsekakor mora poznati to metodo in je zato nerazumljivo, da se ne uporablja, saj gre za blažji ukrep kot pa odstrel medvedov glede doseganje cilja.

Po 92. členu Zakona o ohranjanju narave je izmed ukrepov tudi odvračanje. Zato bi moral biti tudi ta ukrep uporabljen, preden bi bil dovoljen odstrel medvedov, saj je to milejši ukrep kot odstrel – v smislu sorazmernosti, ki jo zahteva ZZZiv. Pa v dovoljenju o tem sploh ni govora. Obstajajo namreč ultrazvočni odganjalci, ki uporabljajo intenziven ultrazvočni signal za plašenje živali, saj motijo sluh in živčni sistem živali, npr. HOME & MARKER® Ultrazvočni odganjalec živali | SONICFIELD, ki ga je mogoče kupiti tudi v Sloveniji, vsaj preko spletne prodaje https://www.mimovrste.com/. Poleg tega je mogoče uporabiti tudi odvračala, ki jih v 2. členu navaja Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (Uradni list RS, št. 74/05), npr. odvračalo za divjad Hagopur – Duftschaum pena , razne repelente in druga. Mogoče je namestiti tudi zvočne odvračalne naprave, ki jih sicer nameščajo ob cestah, da bi preprečili trke z živalmi. Na ta način bi preprečili medvedom, da pridejo v naselja oz. njihovo bližino. Zakaj MNVP, ki mora to metodo poznati po uradni dolžnosti, o tem nič ne govori v dovoljenju? Enako velja za ZGS. Za tega zadnjega je jasno, saj, če se uporabi ta ukrep, odpade odstrel oz. se bistveno zmanjša, seveda tudi v njegovih loviščih. Poleg tega je mogoče odvračanje na ta način, da lovci streljajo v zrak in na ta način preženejo medveda. Podobno je bilo pri odvračanju kormoranov iz rek, ko so jih pregnali s streli v zrak. Tako so obvarovali ribe v vodotokih, ki bi jih sicer pojedli kormorani.

Dejstvo je, obstajajo druge zadovoljive in sprejemljive možnosti, ki niso bile uporabljene, zato je izdano dovoljenje nezakonito in ga je potrebno odpraviti.

Dokaz:
– sodna presoja
– reklama za ultrazvočni odganjalec HOME & MARKER® Ultrazvočni odganjalec živali | SONICFIELD
– kot do sedaj

XXXII.

Po 3. odst. 81. člena ZON spada rjavi medved kot zavarovana vrsta med nelovne živali. Zato se zanje ne more uporabljati Zakon o divjadi in lovstvu, saj ta ureja lov na živali, ki so lovne vrste. To pa tudi pomeni, da se za odstrel medvedov po spornem dovoljenju ne morejo uporabiti predpisi o lovu, kot to izhaja iz izreka dovoljenja. In to ne glede na to, da Uredba v 5. odst. 7. člena omenja način, ki je skladen s predpisi, ki urejajo lov, saj je ta določba v nasprotju z že omenjenim 3. odst. 81. člena ZON. Ker sodišče ni vezano na podzakonske akte (125. člen slovenske ustave), ni dolžno upoštevati oz. ne sme upoštevati podzakonskega akta oz. njegovega določila, ki je v nasprotju z zakonom.
V kolikor bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem iz narave, bi bilo potrebno uporabiti način usmrtitve z uspavanjem medvedov, saj je to najbolj »humani« način usmrtitve živali. To bi bilo tudi v skladu z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv). Živali torej ne bi smele biti odstreljene v smislu ZDLov-1, eventualno bi lahko bile usmrčene na drug način in ne na način lova.

Pomembno pri tem pa je tudi, da Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah ne pozna besedne zveze «odvzem iz narave z odstrelom«. Uporablja npr. pojem usmrtitev in tudi odvzem iz narave. Zato je jasno, da besedna zveza «odvzem iz narave z odstrelom«, ki se nahaja v izreku dovoljenja, v nasprotju s predpisi oz. Uredbo, zaradi česar je dovoljenje nezakonito. V kolikor bi bili izpolnjeni pogoji, bi moral MNVP uporabiti izraz usmrtitev, ki pa seveda izključuje lov. ZDLov-1 se seveda, kot zgoraj navedeno, v obravnavanem primeru ne more uporabljati.

Dokaz:
– sodna presoja
– kot do sedaj

XXXIII.

Temeljni predpis o zaščiti živali in tako tudi rjavih medvedov, ki živijo v Sloveniji, je Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Ta v 26. členu dovoljuje usmrtitev živali, če gre za žival, ki povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti ali če gre za nevarno žival in nevarnosti ni mogoče drugače preprečiti (8. in 7. točka 1. odst. 26. člena). Navedeno zavezuje tudi MNVP pri izdaji spornega dovoljenja za odvzem medvedov iz narave z odstrelom. Tako bi MNVP moral dokazati tudi to, da medvedi povzročajo občutno škodo, ki je ni mogoče drugače preprečiti in še, da so medvedi nevarni živali in te nevarnosti ni mogoče drugače preprečiti. MNVP tako zavezujeta tako 7. člen Uredbe kot 7. in 8. točka 1. odst. 26. člena ZZZiv. Kot že navedeno, MNVP ni dokazal obstoj pogojev iz 7. člena Uredbe, seveda pa tudi ni dokazal obstoj pogojev iz 26. člena ZZZiv. Ni dokazal, da medvedi povzročajo občutno škodo in da tega ni mogoče drugače preprečiti, niti ni dokazal, da je medved nevarna žival in njegove nevarnosti ni mogoče drugače preprečiti. Še manj, o tem sploh ne govori v dovoljenju. Kot že navedeno, medved sploh ni nevarna žival in tudi ne povzroča občutne škode. Te so minorne, kar se zaveda tudi stroka, kot je bilo to že navedeno. Zato je dovoljenje v nasprotju tudi s 7. in 8. točko 1. odst. 26. člena ZZZiv in ga zato potrebno odpraviti, saj niso podani pogoji za usmrtitev medvedov po 26. členu ZZZiv. Gre za kršitev materialnega predpisa. Kvotni odstrel medvedov, za kar v bistvu gre po izpodbijanem dovoljenju, po ZZZiv ni mogoč. Potrebno je opraviti postopek glede usmrtitve za vsakega posameznega medveda, ki naj bi bil problematičen glede škode in nevarnosti za ljudi. Dejstvo je, da se da preprečiti občutna škoda in »nevarnost« za ljudi z ukrepi iz strategije, npr. z mrhovišči, tudi izven osrednjega območja, kot tudi z ukrepom, s katerim se odpravi vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem.

Potrebno je torej za vsakega posameznega medveda iz kvote 206 za odstrel predvidenih medvedov opraviti test sorazmernosti in ugotoviti, ali lahko konkretni medved na tem in tem področju povzroči občutno škodo ali da je nevaren in če so na voljo blažji ukrepi kot odstrel, ki lahko preprečijo občutno škodo ali nevarnost, je potrebno uporabiti le-te. Enako velja glede preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi v smislu 7. člena Uredbe. Tudi tukaj mora biti opravljen test sorazmernosti glede vsakega medveda, ki mu grozi nenaravna smrt po človeku.

Pa še to: Kako MNVP ve, da bodo ravni tisti medvedi, ki so na podlagi dovoljenja obsojeni na smrt (masne kategorije … iz izreka dovoljenja) povzročili resno škodo oz. ogrožali ljudi? Tega vsekakor ne more vedeti, saj ne pozna prihodnosti. Mogoče bodo škodo povzročili medvedi, ki niso na seznamu za odstrel. Zato je to še en dokaz, da gre za kvotni odstrel, ki pa po predpisih ni dovoljen. Iz tega izhaja, da mora biti točno opredeljeno, kateri medved je storil »prekršek« in da se ne pobija kar počez, kar se dogaja pri kvotnem odstrelu. »Medvedi svoje območje aktivnosti uporabljajo v skladu s trenutnimi prehranskimi in drugimi potrebami. Del leta lahko ponekod prožijo konflikte, del leta pa se gibljejo po območjih, kjer njihova prisotnost ne proži konfliktov. Odvzem iz narave medvedov na teh območjih bo tudi doprinesel k cilju ukrepa določenega s to odločbo,« piše v dovoljenju. Torej bodo ubijali tudi nekonfliktne medvede, kar je seveda v nasprotju z Uredbo kot ZZZiv. Tudi ta nezakonitost terja odpravo dovoljenja.

Dokaz:
– sodna presoja
– kot do sedaj

Glede na navedeno tožeča stranka predlaga,

da sodišče odpravi dovoljenje Ministrstva za okolje in pro¬stor o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, št. dovoljenja: 35606-14/2025-2560-18 z dne 22. 5. 2025 in sklep št. 35606-14/2025-2560-26 z dne 26. 5. 2025 ter postopek ustavi, toženi stranki naloži pa naloži v plačilo stroške sodnega postopka

oziroma podredno,

da odločbo in sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek organu prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožnik upravnemu sodišču tudi predlaga, da sodišče v skladu s 37. členom ZUS-1 izpodbijano dovoljenje s sklepom odpravi, ne da bi poslalo tožbo v odgovor, saj ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, poleg tega pa je tudi ničen.

PREDLOG ZA ZAČASNO ODREDBO

za zadržanje izvajanja dovoljenja
Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35606-14/2025-2560-18 z dne 22. 5. 2025
in sklepa št. 35606-14/2025-2560-26 z dne 26. 5. 2025

Tožnik predlaga, da Upravno sodišče Slovenije na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zadrži oz. odloži izvrševanje izpodbi¬janega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela interesu, ki ga tožnik zastopa, težko popravljiva škoda. Z izvršenim odstrelom bi na zavarovani vrsti naravne vrednosti nacionalnega, evropskega in medna¬rodnega pomena, nastala nepovratna škoda, saj odstreljenih medvedov ne bo mogoče nadomestiti, tak poseg pa predstavlja tudi rušenje biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi, saj izvršitev izpodbijanega akta pomeni možno nezakonit odstrel veli¬kega dela predstavnikov strogo zavarovane živalske vrste, kar mora sodišče v postopku še ugotoviti.

Z izvršitvijo izpodbijanega dovoljenja bi nastale težko popravljive škodljive posledice, ki že nastajajo, saj to pomeni izvršitev odstrela osebkov strogo zavarovane živalske vrste, poseg v populacijo katere bi moral biti le izjemen. Vrsti bi tako nastala nenadomestljiva škoda, saj odstreljenih medvedov ni mogoče več nadomestiti, tako občuten poseg v zavarovano živalsko vrsto, ki se v Sloveniji v povečanem obsegu izvaja že več let, pa je potrebno preprečiti vsaj do pravnomočne odločitve sodišča v tem sporu. Za nastanek težko popravljive škode, je mogoče šteti že nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja, kar izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep I Up 51/2015, sklep I Up 2120/2015). Prav tako pa že po naravi stvari izhaja, da če bo sam upravni akt izvršen pred pravnomočno odločitvijo Upravnega sodišča, bi bila morebitna odprava akta brez učinka, saj stanja pred njeno odpravo ne bi bilo več mogoče vzpostaviti in bi do zatrjevanih posledic lahko prišlo. V takšnem primeru bi bilo poseženo v ustavno pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva, kar je Upravno sodišče že poudarilo v 9. točki Sklepa I U 1522/2015-5.

Na področju varstva okolja in narave velja načelo previdnosti, ki je temeljno načelo evropske okoljske politike in pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja in narave pred drugimi interesi. Uporaba načela previdnosti je opredeljena v Direktivi o habitatih, v tretjem odstavku 6. člena, ki določa: »Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba ustrezno presoditi njegove posledice glede na cilje ohra¬njanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb četrtega od¬stavka (prevlada druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave) pristojni državni organi soglašajo z načrtom ali s projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.« V primeru dvoma o neobstoju škodljivih posledic je treba predposta¬viti, da le-te obstajajo, in prevladati mora interes ohranjanja varstvenih ciljev. Ta direktiva načelu previdnosti utira trdno pot, saj ga jasno opredeljuje in se mu ni mogoče izogniti, kar potrjujejo tudi sodbe Sodišča Evropske unije. V slovenski zakonodaji je načelo previdnosti prikazano kot eno izmed temeljnih načel v Zakonu o varstvu okolja, ki navaja, da v primeru obstoja možnosti nepopravljivega uničenja okolja ali ogroženosti njegovih rege¬neracijskih sposobnosti pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti razlog za odlaganje ukrepov. Člen 6(3) Direktive o habitatih je v slovensko zakonodajo prenesen v obliki presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki se opravlja v okviru celovite presoje vplivov na okolje in drugih postopkih. Metodologija presoje je določena s Pravilnikom o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki je tudi zelo nedvoumen pri uporabi načela previdnosti: »V postopku presoje sprejemljivosti se uporablja načelo previdnosti v vseh stopnjah presoje tako, da v primeru dvoma pre¬vlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. Šteje se, da je dvom izkazan, če odločitve v posameznih stopnjah presoje ni možno sprejeti na objektivni in z dokazi podprti ugotovi¬tvi, v skladu z določbami tega pravilnika.« Čeprav se ta pravilnik nanaša le na presojo sprejemljivosti na varo¬vanih območjih, torej na območjih Nature 2000 in zavarovanih območjih, pa ne pomeni, da načelo previdnosti ne velja tudi za naravne vrednote in biotsko raznovrstnost zunaj varovanih območij; narava je del okolja in kot taka zajeta v omenjeni določbi Zakona o varstvu okolja.

Glede prizadetosti javnega interesa oziroma prizadete stranke, ni podlage za sklepanje, da bi nastala občutna škoda oziroma škoda primerljiva odstrelu živali zavarovane vrste. V primeru, da bi se nadaljevalo z odstrelom po izdanem dovoljenju, bi se s tem še nadalje kršila zakonodaja Republike Slovenije in Evropske unije. Even¬tualna škoda, ki bi nastala v primeru začasnega zadržanja (materialna škoda na premoženju zaradi eventualnih napadov medveda) je preprečljiva in popravljiva, saj gre za škodo na premoženju, kar je mogoče sanirati z izplačilom ustrezne odškodnine, za kar ima Slovenija učinkovit in pregleden mehanizem, tako da bi bile more¬bitne posledice odpravljive, prav tako pa se redno izvajajo tudi izredni odstreli »konfliktnih« medvedov na podlagi posamičnih odločb. Na drugi strani pa gre za življenja živali, ki so z razlogom zavarovane na mednarodni in nacionalni ravni in uboj vsakega posameznega pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo ne samo za Slovenijo, temveč za celotno Evropo. Z izvršitvijo odstrela 206 osebkov rjavega medveda bi tako nastala resna in nepopravljiva škoda, ki bi v skrajnem primeru pomenila celo nesmiselnost upravnega spora in s tem odsotnost učinkovitega sodnega varstva. Naslovno sodišče je v bistvenem enaki zadevi IU1522/2015-5 že ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 12.11.2015, v zadevi I U 2541/2018 sklep z dne 27.12.2018 in v smiselno enako v zadevah IV U 104/2020 in IV U 44/2021 in glej 2022 in 2023 in v zadnjem zapisalo:

»V zadevi je očitno izkazana nepopravljivost škode, kajti odstreljenih medvedov, kot strogo zavarovane živalske vrste, ne bo mogoče nadomestiti, prav tako pa poseg v biotsko raznovrstnost in varstvo naravnih vrednot. Že po naravi stvari pa je jasno, da bi bila morebitna odprava izpodbijanega akta v primeru, po odstrelu povsem brez učinka, v takšnem primeru bi bilo poseženo v ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj bi se lahko sodni postopek za presojo utemeljenosti tožbe izkazal kot dejanje brez učinka.«

Izpodbijano dovoljenje je bilo izdano na način, da je zoper odločbo možen le upravni spor, ki pa ne zadrži izvršitve. Obdobje odstrela že teče, nujna je zato začasna odredba, da ima tožnik nekaj teoretičnih možnosti, da reši vsaj nekaj medvedov.

Tožnik še meni, da javna korist ne bo prizadeta, saj je MNVP izdal dovoljenje, ki se bo izvrševalo kar leto in pol, pa tudi sam postopek izdaje dovoljenja je trajal več mesecev, čeprav bi bil lahko bistveno krajši. To kaže na to, da javna korist z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta, vsaj bistveno ne. Če bi se MNVP šlo za to, da se s spornim dovoljenjem prepreči prizadetost javne koristi, bi bil rok za izvršitev dovoljenja bistveno krajši, pa tudi dovoljenje bi izdal mnogo prej. Tako pa MNVP z dolgim rokom za izvršitev dovoljenja celo pristaja na nastanek škode in ogroženost ljudi in zato nosi vso odgovornost. Tudi lovci, v kolikor imajo status nasprotnih strank ali pa so del javne koristi, ne bodo z izdajo začasne odredbe posebej prizadeti. Predsednik Lovske zveze Slovenije je namreč lovce pozval, naj od 22. maja do 31. septembra pa odstreljujejo zgolj konfliktne medvede, ki pomenijo potencialno grožnjo za varnost ljudi ali povzročajo večjo škodo, sicer pa naj medvede lovijo v okviru njegove nekdanje lovne dobe med 1. oktobrom in 30. aprilom. Pravi pa še: »Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih, je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« Ali ima takšno razmišljanje sploh kaj skupnega z javnim interesom oz. koristjo? Očitno so medvedi za lovce samo sredstvo za pridobivanje trofej in kulinaričnega užitka ter bogatenja. In ne čuteča živa bitja s svojo osebnostjo!
Dokaz:
– sodna presoja
– kot dosedaj

Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga naslovnemu sodišču, da sprejme naslednjo začasno odredbo:

Odloži se izvršitev dovoljenja Ministrstva za naravne vire in prostor o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, št. dovoljenja: št. 35606-14/2025-2560-18 z dne 22. 5. 2025, popravljen s sklepom št. 35606-14/2025-2560-26 z dne 26. 5. 2025, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Vojko Bernard
Alpe Adria Green

_____________________

Upravno sodišče je s sklepom št. I U 1048/2025-11 z dne 7.7.2025 in odložilo izvajanje odločbe o odstrelu 206 medvedov do pravnomočne odločbe v upravnem sporu.